5000!

0

Točno dve leti nazaj sem buljil v ekran telefona in osveževal svojo FB stran.
99 likes … 99 likes … *Prdec* … 99 likes … 99 likes … 100 LIKES!!!
Jaaa, uspelo mi je! STO (100!!!) folka me lajka! S-T-O!

________________________

Še danes se spomnim veselja ob tistem 100. lajku.
Počutil sem se slavnega in čeprav naj bi blog pisal le zase in za kakšnega reees zagretega firbca, sem bil ponosen sam nase.

Saj veste, kako gre: prvi lajk mi je dala žena, drugega mami, tretjega sestra … Valda me je polajkalo vsaj tistih nekaj 20 najbolj zvestih frendov.
Toda KDO je bil moj 100. oboževalec?
V šali naj povem, da je med mojimi “oboževalci” še danes le 94 prijateljev.
KDO so potem ljudje, ki so zapolnili mesta do številke 100?

Morda pa res pišem stvari, ki so ljudem zanimive? Morda …

________________________

V okviru nagradne igre sem podelil nekaj čokoladic in številka “oboževalcev” je strmo narasla. WOW! in o, wow … Morda pa res ni vse v pisanju?
S talanjem čokoladic sem v enem dnevu dobil več všečkov kot prej s pisanjem … v pol leta.

Ob glasni spodbudi žene in nekaj najbolj zvestih navijačev sem tipkal dalje.
Malo o potovanjih, malo o matematiki in veliko o hrani.

Številka, ki prikazuje število ljudi, ki jim je (vsaj malo) mar za moje poste, je vztrajno, a počasi rasla in rasla in se ustavila nekje pri cifrah 2.500.
Moja pisateljska žilica je utripala, želja in motiv za bloganje pa sta kar nekako izginila …

Potem pa sem izvedel, da bom postal očka.
Nekaj v meni se je spremenilo, moje prioritete so se spremenile. OK, še vedno zelo rad jem in še vedno bi rad potoval, ampak zdaj so tu druge, bolj pomembne stvari.
Kar naenkrat me je zanimalo vse, kar je vsaj malo dišalo po dojenčkih.
Želel sem pisati. KTB was back!

Začel sem pisati bloge z vsebino za mamice in očke, oziroma za tiste, ki bodo to še postali. Našel sem se v pisanju besedil o stvareh, ki so bile zame nove. Nobenih znanstveno preverjenih teorij, tehničnih podatkov in ostalih dolgočasnih zadev, o katerih nimam pojma, na tipkovnico sem zlival le svoje občutke, želje in predvsem strahove.

Številka na desni strani Facebook strani je kar naenkrat poskočila do 3.000 … KAJ SE DOGAJA?!

________________________

18. julija 2017 se nama je rodila Julija. Kar naenkrat je v meni mrgolelo nešteto novih občutkov, ki sem jih moral spraviti iz sebe.

Ne glede na to, da sem precej čustven in odprt človek, nekatere stvari še vedno lažje zlijem na “papir”, kot pa jih izdavim. Pisal sem vsak dan, včasih sem objavil celo po dva bloga v istem popoldnevu. Nisem še imel toliko navdiha. Biti očka je res najlepša stvar na svetu in mislim, da bi lahko napisal 1000 blogov samo o tem, zakaj in kako jo imam rad – mojo princesko Julijo, namreč. Pa še ženo Manco in psičko Zoyo. Vse moje tri bejbe!

Odprl sem se. Vedno zadržan in malce robusten Andraž je pokazal svojo ranljivo stran. Ljudem je bilo to očitno všeč – komentarji, lajki in delitve so se vrstili eden za drugim. Celo nekaj pisem oboževalcev sem dobil. No, oboževalk – še vedno me bere pretežno ženska publika.

Tudi na kakšen malo bolj sarkastičen post so ljudje odreagirali pozitivno, ni bilo nikakršnega negativizma in udrihanja po meni ali komu, ki je med komentarje napisal svoje mnenje. Bil sem zares ponosen, da sem lastnik bloga, ki se napaja s pozitivizmom …

Potem pa je številka že skoraj prilezla do magične cifre 5.000.
FAK – skorajda 5.000 ljudi že vidi vsakodnevne “bedarije”, ki jih tipkam – WOW!

________________________

Napisal sem blog o dudi in o svojem mnenju o zadevi, o kateri še nisem bil čisto odločen, kaj in kako.
Odkar sem starš, se soočam z vse več problemi, na katere nimam odgovora.

Nič več ni črno-belo, nastaja en velik oblak sivine, v kateri se izgublja moja odločnost … Odločnost, ki jo maje, ziba in podira skrb za dobrobit moje princeske.
Vedno več vprašanj dobiva odgovor “ne vem” in vse več je situacij, v katerih se počutim popolnoma izgubljen.

ZATO sem napisal blog o dudi … In o tem, da mi gumijasta zadeva ni najbolj všeč, čeprav …
JA, v mojem blogu je čutiti en velik “čeprav”, ki je pravzaprav en velik klic na pomoč.

NA POMOČ!!! Pomagajte mi, saj sam ne vem, kaj in kako.
PRVIČ sem ati, v največjo oporo pa mi je Manca … ki je – uganili ste – prvič mamica. Ne veva, kaj je prav in kaj je narobe. Sanja se nama ne, kaj je najbolje in česa ne smeva početi.

Trudiva se po svojih najboljših močeh in zato sva odlična starša. Ni nama težko zbujati se ponoči in poslušati jok podnevi … Starša sva – to pride zraven!
V paket “najsrečnejši človek = starš” je nekdo pač vrinil nekaj težavic, ki skrbijo za načete živčke in solzne oči novopečenih pridobiteljev naziva, ki se izgubljajo in najdejo v najmanjših in največjih problemih, postavljenih med njih in popolno srečo novega člana družine.
Vse “hudo” izgine vsakič, ko se Julija nasmehne ali pa me pogleda s svojimi najlepšimi učki …

________________________

O nekaj stvareh imava svoje mnenje (ki se spreminja iz izkušnje v izkušnjo, iz dneva v dan, iz ure v … sekundo!), o nekaterih stvareh se posvetujeva z drugimi: s starši, s prijatelji, s strokovnjaki in z vami! Vi, bralci, ki ste bili na najinem mestu, ste tisti, ki s svojimi izkušnjami potolažite, razvedrite in nasmejite naju – ki sva v situacijah, kakršne ste vi že preživeli.

HVALA VAM za vsa mnenja, tolažbe, pohvale in graje!
Hvala, ker nas berete in hvala, ker razumete … Pa čeprav je kdaj kaj napisano tako, da bi razhudilo še najbolj mirno mamico – hvala!

________________________

Cel čas pisanja tegale sestavka sem imel v mislih še nekaj. Hotel sem se obregniti ob negativnost nekaterih, ki se kot kuga širi po vseh kanalih družabnih omrežij …
… Pa se ne bom – tole je post, ki hvali dobro in blog, ki se zahvaljuje za dobro!

ŠE ENKRAT HVALA!
Aja, pa že več kot 5.000 nas je! WUHUUU – gremo na 10.000!

________________________

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here