#avanturisti

0

Midva sva kot fant in dekle ter kasneje kot zakonca Andrejc že prepotovala kar nekaj sveta, doživela ogromno lepega in spoznala nešteto novih ljudi ter kultur. Všeč so nama bili “evropski” Belfast, Dublin, Berlin, London, Praga, Bruselj, a še bolj so naju navdušili Turčija, Maroko pa Kostarika, Argentina, Urugvaj, Indija in Vietnam. Sčasoma sva ugotovila, da obožujeva potovanja. Večji kot je bil kulturni šok, bolj sva uživala. Najbolj nama je v spominu ostala Indija, kultura, hrana, miselnost, ljudje … Noro doživetje. “V Indijo se bova še vrnila,” sva si rekla.

V času, ko sva aktivno planirala potovanje v Iran, naju je presenetil pozitiven nosečniški test. Nosečnost je sicer potekala dobro, a sem zaradi maternične pregrade morala počivati več kot običajno, zato sva se potovanju odpovedala. To sušno obdobje sva kar težko prebrodila. Vsakih par tednov sva pogledala kako sliko, se zagrela za katero od novih destinacij, prečekirala ugodne letalske karte, a brskalnik ob koncu dneva samo zaprla.

Meseci tečejo in najina Julija bo kmalu stara že leto in pol. Sklenila sva, da je čas za njeno prvo pravo popotniško avanturo. Priznam, da so tudi naju že pošteno srbele pete in potovanja sva zares pogrešala. Še v času nosečnosti sva se že odločila, da bi tudi najini hčerki rada predstavila svet izven meja Slovenije in Evrope. Rada bi, da doživi različne kulture in spozna različne jezike, hrano, običaje in vere. Da si razširi obzorja in se nauči ogromno novega. Da spozna, kako velik je v resnici svet in kako je zares lep.

Prvi žig v svojem potnem listu bo tako dobila marca letos, ko se odpravljamo na Bali. Za to destinacijo sva se odločila, ker se nama je zdelo, da je bolj turistična kot avanturistična, da bo higienski standard zato morda višji kot tisti v Indiji, da bomo lažje pohajkovali naokrog z nosilko in v trgovini lažje kupili kaj za pod zob za tamalo kot na primer v Argentini, kjer je še v vsakem navadnem jogurtu ena velika žlica sladkorja.
Letalske karte sva kupila pred kratkim in šele po prejemu potrditvenega e-poštnega sporočila me je zajela vsesplošna panika. Kako bomo vse spakirali? Bomo lahko tam kupili plenice? Kaj če Julija tam zboli? Kaj če bo na letalu trpela? Kaj če ji sploh ne bo všeč in ji bova potovanja priskutila za vse večne čase in bo postala en pravi zapečkar?!

Vrgla sem se v branje različnih popotniških blogov, ki opisujejo potovanja z majhnim otrokom. Začela sem planirati celotno potovanje, gledati za nastanitve in pisati sezname vsega, kar je treba spakirati v naše nahrbtnike.

Nekje vmes je panika izginila.

Tudi mi bomo zmogli – Bali, prihajamo!

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here