Julija bo čez par tednov dopolnila eno leto.
Kam je šel ta čas? Nimam pojma.

Sem pa že pred slabim mesecem opazila, da smo očitno vstopili v obdobje, ko nas znanci in (še bolj bizarno) neznanci sprašujejo, koliko je stara.
Ko odgovorim, da bo kmalu eno leto, me večinoma vprašajo, če tamala že hodi. Odgovorim: “Ne, ne hodi še.”
Vprašanja se nadaljujejo: “A na nogice se pa že najbrž postavlja, ane?” Odgovorim: “Ne, tudi na nogice se še ne postavlja, ne kaže želje po tem.”
Sledi začuden pogled in sočutno trepljanje po rami: “No, saj bo kmalu, ne skrbi.”

Hvala, dragi (ne)znanec. Ampak, kdo je rekel, da me sploh skrbi? In zakaj bi me sploh moralo skrbeti?! Otrok ima še ogromno časa, da sam pride do spoznanja, kako se dvigniti na noge in se stabilno premakniti od točke A do točke B.
Pa kaj, če je hčerka tvoje kolegice hodila že pri 7 mesecih. Briga me.

Ljudje, a mi lahko poveste, kdaj je starševstvo postalo tako je*eno tekmovanje?
Primerjanje gor in dol, razlaganje o tem, kdaj je kdo osvojil kak mejnik in hkrati pokroviteljsko razpredanje o tem, kako je vsak otrok entiteta zase in se razvija v svojem tempu.

Bullshit! Kakšno hinavsko nakladanje.

Ne pravim, da kot starši ne smemo biti ponosni na dosežke svojih otrok, nasprotno, ko mi je Julija prvič “dala petko”, sem slavila, kot da bi že shodila. Zanos in občutki, ko tvojemu otroku nekaj uspe, so neopisljivi.
A nekje je meja.

Ne sprašuj vseh po vrsti, če njihovi otroci že spijo brez plenice, ker tvojemu to uspeva že od prvega leta.
Pa a še vedno dojiš? Midva sva z lahkoto prenehala pred vstopom v vrtec.
Pa a tvoj otrok še ne govori?! Ker moj je tekoče govoril kitajsko že pri treh letih … pa zraven igral harfo … premet na kozi pa je naredil že pri starosti dveh let in pol.

Kaj naj rečem? Good for you, mamica. In še bolj pomembno, super za tvojega otroka!
Upam, da mu bo v življenju še naprej uspevalo vse, kar si bo zamislil (ali pa si boš zamislila ti).

In ne, iz mene ne govori ljubosumje, ker že vrabci čivkajo, da je za hrbtenico celo bolje, če se otroci na noge postavljajo kasneje. Sprašujem se samo, kje za boga se je zalomilo, da starši čutijo to noro potrebo po tekmovanju in primerjanju otrok.

Se zavedate, da s tem lahko v staršu sogovorniku zbudite negativne občutke? Lahko se začne spraševati, če je sploh dober starš, ker ima njegov otrok pri dveh še vedno plenice. Če pa so zraven še otroci, ki že razumejo, o čem se odrasli pogovarjajo, pa še toliko slabše.

Bi res radi že v štiriletniku zbudili manjvrednostne komplekse?
Hvala, ne! V življenju jih bo srečal še nešteto.

Kje je medstarševsko sodelovanje?
Zdi se mi, da so večji problem pri tem mamice … pa spet pridemo do vprašanje, zakaj se ženske med sabo ne podpirajo?
Ne v poslu in ne pri materinstvu. V bistvu pa ni tako težko.

#mamicepodpirajmose

Deli: