Be Affraid, Be Very Affraid!

0

________________________

Strah me je.

Gledam skozi okno in opazujem skupino ljudi, ki sedijo ob robu otroškega igrišča za našim blokom.

Na prvi pogled nimajo nobene skupne lastnosti.
Vitka blondinka v športnih oblačilih jezno tolče po telefonu, moški v stari trenirki lista Sportske Novosti, gospodična v kavbojkah telefonira, urejena gospa v krilu bere knjigo, tri prijateljice pa so popolnoma zatopljene v pogovor o četrti prijateljici, ki je na srečo trenutno ni v bližini …

Tako različni, a kljub temu tako zelo podobni – vsi so si za počitek izbrali isti kotiček = igrišče za našim blokom.

Varnostniški šesti čut v kombinaciji s sokoljim očesom in na pol pokvarjenim ušesom mi pravijo, da gruča pamžev, ki se že več kot 3 ure derejo na igrišču, spada pod okrilje te skupinice ljudi oziroma njenih posameznikov.
Ljudi, ki nimajo nobene skupne lastnosti, a so si vendar tako zelo podobni …

Vsak zase in vsi skupaj sedijo ob robu igrišča – hrup jih ne moti?

Ignorirajo poglede mimoidočih, vreščanje (svojih) otrok in (morebitno) zadrego eden drugega? Ali pa z leti res postaneš popolnoma nedovzeten, imun na take stvari in ti postane vseeno, kako se tvoj otrok obnaša – samo, da imaš ti mir?

________________________

“Včasih je bilo drugače!”

Živim v času permisivne vzgoje, sočutnega starševstva in podobnih zadev, ki odkrito zavračajo vsako obliko prepovedovanja, odrekanja in kaznovanja otrok.

Starši vzgajajo socialne debile, ki se v svojem egoizmu ne zavedajo narave svojih (napačnih) dejanj.
Spoštovanje je zamenjala sebičnost.
Spoštovanje do starejših, do sorodnikov, do učiteljev … Do avtoritete – do vsega!

Včasih je otrok vedel, da bo za vsako storjeno pi*darijo dobil kazen – od staršev, starih staršev, učiteljice …
Ali pa kar od mimoidočega gospoda, ki ga je zadeva pač zmotila do te mere, da se je odločil, da z besedo ali pa morda celo kako drugače dopove otroku na ulici, da se “tega ne dela”.
Ničkolikokrat sem dobil “kokos” od starejšega soseda, ki ga je motilo moje pre-glasno dretje ali pa dejstvo, da je nekdo od nas brcnil žogo na njegov balkon.

Zanimivo je, da takrat nihče ni kričal besed, kot so “zlorabljanje otroka” ali pa “mučenje otrok”.
Odrasli smo v čisto normalne otroke. Iz otrok v najstnike in še kasneje v fante in dekleta, ki so še malo zrasli v moške in ženske.

Seveda je v celotnem otroštvu posameznika moje generacije prišlo tudi do nepravično podeljenih kazni (takih in drugačnih) in nekaterih krivic, toda včasih so imela dejanja posledice, danes pa …

________________________

… Živimo v času, ko skorajda nihče ne odgovarja za svoja dejanja.
Vsi se zgražamo nad tajkuni, ki se, ko jih dobijo z rokami v loncu z medom, branijo z besedami “Tega pa nisem storil!” – nihče pa se ne obregne ob starše, ki kljub pričevanju učiteljic, ravnatelja in celo kljub videoposnetkom, zatrjujejo, da “Naš pa tega ni storil!”.

Sodobna družba in njeni posamezniki vzgajajo sebičneže, ki nikoli ne bodo prevzeli odgovornosti za svoja dejanja. ZAKAJ PA BI (če ni treba)?!
Razvoj je prinesel spremembe na vseh področjih – tudi na področju vzgoje in še bolj na področju starševstva. Zakaj smo šli iz ene skrajnosti v drugo? Od otrok, ki so bili tepeni zaradi premalo izkopanih krompirjev, do otrok, ki postajajo gospodarji svojih staršev …

________________________

Gledam skozi okno in razmišljam …

Bom nekoč tudi jaz tak? Bom med brskanjem po telefonu razmišljal, kdaj je moj otrok pokuril dovolj sladkarij, da ga lahko (skorajda) brez skrbi odvlečem nazaj med štiri stene našega doma?
Bom ob tem spregledal dejstvo, da ser*e na stopnicah sosednjega bloka?
Bom pogledal stran, ko bo trgal rože iz sosedovih gredic?
Se bom delal neumnega, ko bo namerno uničeval skorajda nova igrala na igrišču za blokom?
Bom …

Gledam skozi okno in razmišljam … Strah me je.

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here