“Boc.”
“Boc.”
“Boc.”

Butava s čelado ob čelado in se krohotava.

“Boc.”
“Boc.”
“Boc.”

“OMG, poganjaaaaaaleeeeeeec! KOMAJ ČAKAAAMMMMM!” … se dere
… Manca.
Z Julijo se le čudno pogledava in nadaljujeva …

“Boc.”
“Boc.”
“Boc.”

POGANJALEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEC! A STA READY?!”

Jap, Manca je najbolj navdušena nad poganjalcem, ki ga je Đula dobila za rojstni dan.
Čudno, kajne? Ne razumite me narobe – tudi tamala je čisto zaljubljena v poganjalčka (in morda malo manj zaljubljena v čelado), a vseeno je Manca tista najbolj “eksajted”, saj se ji totalno (z)meša vsakič, ko samo pomisli na trikolesno čudo, ki se skriva v naši garaži.
My little weirdo, pač.

Pa saj je res lep – škoda, ker ne delajo takih za nas velikane. ZAKAJ ni bilo teh zadev, ko sem bil jaz majhen? Leta 88 poganjalcev ni bilo (vsaj ne na PŁani). Vsak 234. mulc je imel kolo, ostalih 233 pa polno mero zavisti. Joke – šering is kering pa to, otroci itak radi delijo … NOT!

Kakorkoli že … Navajamo se na poganjalček. Đuli je zadeva neverjetno zanimiva, problem je le v tem, da bi ga gospodična rada vozila le v rikverc. To ima po mamici!

Međudtim pa čakamo, da bo poletja konec. Resno!
Tale vročina je namreč neznosna. Poganjalčkamo lahko le zjutraj po zajtrku in zvečer pred spanjem – kdaaaj bomo spet deležni normalnih temperatur?

Speaking of normal … POGANJALČEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEK!!! WUHUUUUUU!!!”

Deli: