#bratecalisestrica

0

Če bi imela en evro za vsakič, ko me je kdo vprašal, kdaj bo Julija dobila bratca… ali sestrico … ali oboje, bi v omari že imela celotno novo zimsko garderobo pa še kaj za zraven. “In, kdaj bo tadrugi?”, “Kaj še čakata?”, “A ste že naročl?”, “Pa ja ne bo edinka!”, “Prikrajšala jo bosta za sestrsko oz. bratsko vez?!” … Na vsa ta vprašanja, ki se običajno sprevržejo v monološko modrovanje o tem, kako nujno rabimo še enega otroka, sploh več ne odgovarjam. Samo še nasmehnem se.

V bistvu nikoli nisva rekla, da bova zagotovo imela samo enega otroka. Vedno rečeva samo, da je zaenkrat eden dovolj. A naju kljub temu napadajo na vsakem koraku pa Julija še dve leti ni stara.
Kaj bo šele, ko bo malo starejša?

Realnost je taka.
Julijo imava neizmerno rada in življenja brez nje si več ne moreva predstavljati, ampak vzgoja najinega malega vragca je nadvse zahteven izziv. Psihično, fizično, finančno, čustveno, logistično … naporno je. Družinsko življenje je čudovito, ampak ogromno je dogovarjanja: kdo bo otroka peljal v vrtec, kdo ga bo pobral, kdo bo vzel bolniško, kdo bo šel v trgovino itn.
Nekomu, ki (še) ni starš, je težko razložiti nasprotujoča si čustva popolne sreče (ki te preplavijo, ko otrok osvoji nek novi mejnik ali ko se prešerno nasmehne in pokaže svoje bele zobke) in popolne groze (ki jo čutiš, ko otrok neutolažljivo joka, ker mu ne pustiš, da grize in žveči kartonasto škatlo, v katero so zapakirane plenice). Taka je realnost, pač.

In če po eni strani pomislim, da ne bom nikoli več noseča, čutila brc in premikov v trebuščku, nikoli več rodila, otročka prvič stisnila k sebi, dojila, da nobenega od mejnikov, ki jih je Julija že prestopila, ne bom več doživela “prvič”, me pri srcu kar močno stisne. Pa tudi nihče od naju ni edinec in s sorojenci imava čudovit odnos. To bi Juliji res privoščila. Zaupnika in zaščitnika do konca življenja.

Po drugi strani pa … vsakokrat, ko zboli, se počutim tako nemočno in grozno. To so najdaljše ure mojega življenja. Zdaj pa naj to še podvojim? In čemur pred nosečnostjo z Julijo nikoli nisem posvečala preveč pozornosti, je dejstvo, da je prijetna nosečnost, porod brez zapletov in zdrav dojenček enako, kot če bi zadel na lotu. Koliko je možnosti, da se ta scenarij še enkrat ponovi?

Večkrat pa imava z Andražem tudi debate glede finančne plati. Daleč od tega, da bi morali živeti od suhega kruha in postane vode, ampak dvema pač ne bova mogla omogočiti prav vsega.
“Ja, ja … kdo pa pravi, da je treba otroku v rit vtaknit čisto vse?” Jaz, jaz tako pravim! Če ga naučiš, da ceni trud, čas in denar, mu lahko brez težav v rit vtakneš vse, kar omogoča tvoje stanje na TRR.
In ja, poleg vseh izdatkov, ki bodo prišli skupaj z vrtcem in šolo, si želim tudi, da bi redno hodili na počitnice pa smučat pa na kak jahalni ali plesni tečaj pa drsat pozimi in v pustolovski park poleti pa na kako daljšo pot z letalom, vikend izlet do Pirana itn. Otroku želim omogočiti vse. In nisem prepričana, da imava dovolj pod palcem, da “vse” omogočiva dvema ali pa celo trem.

To temo bova zagotovo še mnogokrat premlevala, a trenutni odgovor na zgornja vprašanja ostaja enak: Zaenkrat smo zaključili.”

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here