Prebudili smo se v lepo sobotno jutro. Zoya se je pretegovala na sončku, ki je že kakšno uro ali dve grel našo dnevno sobo, Julija je veselo čebljala v svoji posteljici, Manca si je kuhala kavo, jaz pa …
“Kam gremo??? A, kam gremo? No, pikice moje … kam bi šli?”

Le nekaj minut kasneje (vsi tisti s froci točno veste, da to pomeni cca. 2 uri) smo se “že” peljali proti morju.

Kebrčk spi

V načrtu smo imeli prvi obisk slovenske obale (Julija), namakanje nogic in rokic, sprehod na relaciji Lucija-Piran, dobro kosilo v nekem ribjem jointu in tortico v Kakavu. DA, spet se bom pregrešil! (naj povem, da se je to v januarju zgodilo šele 26-krat)
It’s gonna be perfect!

Na Uncu je Manca prvič opozorila na kopičenje oblakov, ki so vse bolj skrivali rumenkasto gmoto sreče na nebu. Nekaj kilometrov kasneje sva razmišljala o tem, da bi obrnili avto in odšli nazaj v sončno Ljubljano … Pri Ravnah sem jo komaj prepričal, da bo na obali super in fajn

NOT!

Grumpy

Oblaki, veter, debilni Italijani – je sploh še lahko slabše?
Yup!

No habla italjiano

Kakav je bil zaprt (renovirajo), Kakav je bil zaprt in KAKAV JE BIL ZAPRT! NI TORTIC, NI SLADOLEDA!
Aja, pa še restavracija je bila zaprta (izven sezone gešlosen), vse ostale približno spodobne zadeve so bile zaprte …
Je pa smrdelo po zažganih čevapih (če imaš že na fotografiji menija na vhodu zažgane čevape in že na pogled ogabne pice … A dojemaš namig, dragi lastnik restavracije?) in greznici, zato sva bila vsaj malo manj lačna in sva se zadovoljila že z dvema pomarančama – sanjski dan v Portorožu?

Vsi lupćki letijo na tamalo!

Ko smo se več kot naužili vseh lepot, ki jih je ta vikend ponujala slovenska obala, smo pohiteli s povratkom v sončno Ljubljano.

Po starševsko počasi smo se napokali v avto in wrrruuuuum! Ljubljana, here we come! (omfg, damn, model … tko lublansk se še nism feelov!)

Malica “za po pot”

Čofotanje v morju je zlakotnilo našo malo smrdo: Julija je (kar v avtu) pojedla 3 porcije kosila! In potem na Ravnah podirala 3 kupčke, ha-ha.

SOOONČEEEK!
Uspelo nam je, ujeli smo še nekaj sončnih žarkov!

Mood(s)

V želodcih je krulilo, iz Čopove ulice je dišalo. Svoje hrepenenje po morskem sem potešil precej po ljubljansko: “ribja” specialiteta so bili kar odlični rezančki z rakci iz not-so-fast-food lokalčka, ki nosi ime po kitajski ponvi, lizali pa smo se kar v troje s kolegom Benijem – doma na kavču.

… weird …

OK, ni bilo vse tako lejm, kot se bere: Julija je prvič videla morje in prvič celo čofotala v tej naši dišeči lužici (namakala je roke). Prvič je videla Italijane in prav nič ji ni bilo všeč, da ni bila edina, ki je nihče ne razume.

Čofa-Čofa

Konec dober, vse dobro? SLADOLEEED!

________________________

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

Deli: