#adiha

0

Spomnim se preprostejših časov … ko je bil moj največji strah, da v Projekt Burgerju ne bo proste mize ali pa da bi mi na telefonu zmanjkalo baterije in ne bi uspel pofotkat božanskega hamburgerja, ki vsakič znova navduši moje brbončice … OK, dost reklame!
Kakorkoli že, life was simple then …

Potem pa se je rodila Julija.
Vse se je spremenilo. Vse je dobilo nov pomen. Največji problemi iz prejšnjega življenja so sedaj malenkosti, za katere skorajda nimam več časa.
Vse je podrejeno le enemu cilju: Biti najboljši fotr, kar jih obstaja.

________________________

Prvih nekaj dni mi ni bilo nič jasno.
Kdo sem, kje sem in zakaj sem? Vsakič, ko sem zaslišal budilko, jok ali lajanje, sem skočil v zrak in še nekaj časa predihaval mini srčni napad, po katerem sem se počasi zavedel svoje situacije.

Fotr sem!

Dojenčki nimajo priloženih navodil za uporabo. Načeloma so navodila prva stvar, ki jo zabrišem v koš za smeti, pri Juliji pa sem precej podrobno in večkrat pogledal, če je kje kaj, kar bi mi olajšalo rokovanje z mojim malim zakladkom. Nikjer nič!

Nekaj znanja sem odnesel od šole za starše in imam nekaj informacij, ki sem jih prefiltriral iz 1001 nasveta, ki jih ljudje mečejo vame (tudi takrat, ko jih nihče ne prosi), toda to ni dovolj.
Ob 2.00 zjutraj, ko se tamala dere, kot bi jo dajali iz kože, čeprav sem poskusil vse ljudem znane trike za pomiritev dojenčka – joška, plenica, umetno mleko, crkljanje … – mi ne pomaga nobena šola za starše in noben nasvet, ki sem ga rahlo namerno preslišal, ko je nekdo razlagal o nočnih pohodih, ki so ga mučili prvih nekaj tednov … saj sem bil prepričan, da bo moj otrok priden, ne pa razvajen pamž, ki se dere za vsak drek.
Takrat imam na voljo le Manco in zdravo pamet (če je je še kaj ostalo). Morda je na trenutke videti, kot da tudi ona ne razume in da sem v celotni situaciji čisto sam, samcat … HELP!

“Dej poglej, če diha!”
“A se teb zdi, da bi ji mogla dt joško?”
“Kok časa se bo zdej še pasla na sisi?”
“Aj to Julija al pr sosedu en jamra?”

Vsak dan pride do situacije, ki je za naju nekaj novega.
Počaaasi prihajamo v nek ritem … Potem pa se začne glasno vreščanje in že trenutek kasneje nastopi popolna tišina.

“Spet ne pije?”
“Ne.”
“Grrr …”
“Nč ni prov … Ne rata … Nč …”

In že minuto kasneje mala vleče, kot nora.
Emotional rollercoaster!

Milijarda (dokaj neracionalnih) strahov, ki preletavajo misli novopečenih staršev, straši tudi naju. Nova sva v tem, ne znajdeva se še čisto. Vsak dan se učiva. Povečini na napakah drugih (ki sva jih pridno absorbirala skozi leta opazovanja staršev), ki jih sedaj ponavljava tudi sama. Ni kaj, “na napakah se učimo”.

________________________

Najini dnevi so polni malih zmag in majčkenih porazov, ki bolijo bolj kot nož v srce.
Na srečo je tu Manca.

Rad jo imam in vesel sem, da je ona moja žena in mamica moji hčerkici. Ljubim jo. Je najboljša mamica na svetu!

Zaenkrat sva drug drugemu precej v oporo. Enkrat spi eden, drugič in morda tretjič drugi, hehe.
Dojenje je domena mamice, ati pa poskrbi za čimveč ostalih stvari, kot so priprava formule, previjanje, preoblačenje (največje težave mi delajo rokavi, grrr!), kuhanje za odrasle in sprehajanje Zoye.

20464932_1083780031754010_1845897879_o (1)

Občutek imam, da sva kar dobra ekipa in da je pred nami svetla prihodnost.
Tako zaenkrat še vztrajava na nekaj idejah, ki sva si jih zamislila preden se je rodila (čeprav je vse več zbujanja in joka tudi takrat, ko ji nič ne manjka, khm!) in iz dneva v dan (bolj) spoznavava, da vzgoja ni mačji kašelj.

Temelji ostajajo nespremenjeni, še vedno sem prepričan, da se otroka vzgaja od prve minute, ko se rodi.
Morda se motim, morda imam prav – kdo bi vedel?

Pičim – tamala se dere (spet)!
“A jo krčki?!”

_____

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here