#dnevnik21letnika-odgovornaVSAvprasanja

0

… 13. november 2015. V telefon zapisujem opomnik, ga pošljem na mail, zapišem v koledarček – not gonna be stupid this time: lepo bom naredu seminarsko najmanj en mesec prej in jo do datuma oddaje sam mal popravu pa to … NE bom – kukr zmeri –  zadn dan hitel in spet oddal neki napol nedokončanega. Nope, nism več en butast pamž, k vse počne zadnih pet minut!

18. 04. 2016

Ura je 17:37 – čez 23 minut se izteče rok za oddajo seminarske pri predmetu geografija, jaz pa stojim v koloni avtomobilov in se na Dunajski cesti piz*im čez vse idiote, ki se namesto 60 km/h vozijo 59 km/h: “CMOOON, mudi se mi!!! WTF, gremooo!!!”. Aja, pa šiht se mi začne ob 18:00.

Printer doma ne dela, fotokopirnica čez cesto je zaprta, na šihtu nimamo barvnega printerja, fotokopirnica #2 je zaprta, žena na šihtu nima barvnega printerja, fotokopirnica #3 je zaprta …

Neverjetno, res – NE-VER-JET-NO! Zakaj se to vedno dogaja MENI.

Zakaj vsi zapirajo že ob 16:00? Zakaj gospa pred mano ob vsaki priložnosti za pritiskanje stopalke za zavoro le-to pritisne “do podna”? Zakaj sem že tretjič prišel do prometnega znaka “obvezno desno”? Zakaaaj je taka gužva – a lahko folk že spiz*i domooov?! Zakaj …?

In že spet bremza, pospešuje, bremza, pospešuje in bremza. NE, ni ista gospa. Sedaj je en kre*en, ki med vožnjo drka telefon. Približujeva se že N-temu semaforju, nakar se prižge oranžna luč, gospodič pa seveda pohodi “gas” ter me pusti samega pri rdeči luči.

V takih trenutkih se vrnem v otroške dni – saj veste, ko smo bili mali in smo si želeli, da bi imeli bager ali pa buldožer ali pa samo enega malo manjšega Unimoga. Trenutek za tem ponavadi razmišljam, kako bi osebo, ki me je raz*i*dila zbuldožiral (ali karkoli že pač “naredi” buldožer).

Ne gre sploh za dejanje nasilja – samo tisti občutek, da bi povzročitelja vsega tega stresa … ne vem sploh kaj: naučil kozjih molitvic? Ali pač nekaj podobnega.

_____

Ura je 17:54. Pred 42 minutami sem se usedel v avto in jo mahnil proti prvi fotokopirnici. V teh 42 minutah sem se (sam pri sebi) skregal z vsaj ducat ljudmi, z lučmi poblendal vsaj 5 kre*enom, potrobil dvema, ki sta skorajda namerno zavlačevala moj preboj v Šiško, in parkiral kar na pločniku pred stavbo, ki jo bom v prihodnjih mesecih še kar nekajkrat preklel.

TO JE TO: 42 minut stresa, ki mi je za vsaj 4,2 leta skrajšal življenjsko dobo, odpadlo mi je vsaj 42 las (joke, nimam jih tolk) … 42 = odgovor na vsa vprašanja – uspelo mi je – še enkrat več mi je uspelo!

Ampak naslednjič pa ZIHR ne bom čakal na zadnji dan in bom vse opravil predčasno … Yeah, sure! 😀

_____

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

Maturantske radosti 21-letnika

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here