#EDINA

0

Enkrat sem ji rekel, da je sicer fajn punca ampak … da ji nikoli ne bi mogel reči besed “rad te imam”. Še danes mi je žal za te besede in še danes kdaj pomislim, kakšno srečo sem imel, da me takrat ni odpikala. No, pa saj me je …

Dolgo se je smukala okoli mene, me pecala na IRC-u in zardevala po šolskih hodnikih. Razganjalo me je kot psa, ki se goni, ona pa je le sramežljivo mežikala v mojo smer. Nič se ni zgodilo. Morda je bil tudi to razlog, da sem takrat izrekel tisto neumnost? Kaj pa vem – bil sem mlad, neumen in … Nahormončkan. Nekega dne mi je poslala SMS v katerem mi je sporočala, da imam še zadnjo možnost, preden se preda snubitvam drugega samčka iz njenega letnika …

Izmaknil sem se direktnemu odgovoru na njeno “vprašanje” in se naredil Francoza. Za nekaj dni je popolnoma izginila – nisva se slišala, na hodniku je nisem srečal, v garderobi nisem slišal njenega hihitanja – nato pa sem jo zagledal v šolski jedilnici … V objemu drugega! Stisnilo me je pri srčku, preplavilo me je ljubosumje. “A ta šupak? Tega ma rajš? WTF?” Prve dni sem ju le grdo gledal, nato pa sem storil nekaj, za kar mi nikoli ni bilo žal. Kljub temu, da sem vedel, da sta skupaj, sem ji precej odkrito začel dvoriti. Ja, vem – sounds stupid, glede na to, da imate v glavi mojo fotografijo, na kateri imam 15 cm dolge kodre v barvi babičinega zarjavelega fičota – pa vseeno. Kakor sem vedel in znal, sem ji pihal na dušo. Dolgi SMS-i (takrat še ni bilo emojiev, gif-ov in ostale navlake, ki fantom olajšuje izražanje čustev), pesmice, zapeljivi pogledi (trenutek za smeh) … I brought my A-game! In veste kaj? DELOVALO JE!

Nekaj dni kasneje je v jedilnici sedela s svojo prijateljico – brez tipčka, ki mi je hodil v zelje (ali pa sem jaz njemu? Hm …). Začela mi je vračati nasmehe, SMS-i so postajali vse daljši, tipkala sva si pozno v noč. Ni mi bila več le všeč, počasi, a vztrajno sem se zaljubljal vanjo. Njeni dolgi sijoči lasje, iskrive oči in krivi zobki (moj fetiš) – bila je popolna! Vračala mi je naklonjenost in bila sva “par”. Par, ki je komuniciral na daljavo. Najbližje stiku sva bila v vrsti za malico. Ne vem, zakaj … Prpa, much?

Andraaaž!” se je zaslišalo iz druge strani hodnika. Obrnil sem se in ju zagledal: mojo ljubezen in njeno prijateljico (ki je cvilila moje ime in se izogibala udarcem, ki so leteli s strani zardele Mance). Čakali sta me. Slabo uro pred testom iz matematike sem se spomnil, da bi bilo dobro posedovati šestilo, kalkulator in geo-trikotnik in – kako prikladno – za pripomočke zaprosil svojo simpatijo. To je bilo sploh prvič, da sva se pogovarjala, odkar sva se zmenila, da bova “skupaj” … Če lahko temu sploh rečemo pogovor? “Um, kle maš. Dobr piš.” in “Hvala. Ne bom.” Zahihitali sta se, jaz pa sem jo kušnil na lice in oddrvel v razred. Zardela je kot … Recimo, da je bila tako rdeča samo še takrat, ko sem jo na prvem obisku pri moji precej verni babici “uvalil”, da nima narejene birme in da se bova poročila kot pogana. Anyway … Pri matematiki sem dobil petko in si za nagrado izpogajal lupčka. Od tistega cmoka naprej sem vedel, da sem oplel. Vsi odmori, vse proste ure in vsi popoldnevi so bili rezervirani za njo. Bil sem zaljubljen – v njo. Obstajala je le ona. Ena in EDINA.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here