HoneyMoon 1.0K

0

Day 0: EKSAAAAAAAAJT! 

“POPI*DILA BOM, ČE ZAMUDIVA FAK*N LET!” se razburja moja brhka princeska.

Ura je 23:16 = GoOpti zamuja že natanko 61 sekund (v kolikor predvidevamo, da ima uro sinhronizirano s tisto pri Makdonalcu na Ljubljanski železniški postaji). 

GoOpti wruuuuuuuuuum do Minkena

A veš un filing, k si totaaaaaalno razpizden pa ti en reče: “Pomir se mal, no … psss, psss, pomir se …”, ti komaj zadržuješ potrebo po zadavitvi te osebe, oči pa ti utripajo, kot da te bo razneslo?
TOČNO take oči ima moja draga, ko ji malo drugače, po ovinkih namignem, da mogoče še ni čas za paniko. Počasi in neopazno se prestavim dober meter stran od točke morebitnega uničenja in tako z varne razdalje opazujem bentenje bodoče najbolj zadovoljne potnice v kombiju, ki naju bo (poleg še nekaj osebkov) pripeljal v München.

20 minut kasneje se vkrcava v bel kombi, minuto za tem se nam pridruži starejši par. Gospa izrazi željo po sedežu na katerem sedim jaz – prošnja zavrnjena.

Wruum, Wruuum, Wruuuum, Wruuuuum …

Skozi sneg, veter, žled in še nekaj ZELO mrzlih vremenskih razmer se po 5 urah zbudiva na Münchenskem letališču. Vmes sem nekaj časa bedel, a sem se ob neustavljivem jamranju gospe pred mano in vidnim znakom zaspanosti voznika odločil za spanje – bolje se zbuditi mrtev kot umreti buden?

München Flughafen & Madrid Aeropuerto

HUGE letališče. PREtežek nahrbtnik najeda že zdaj (3 min po začetku avanture), kaj šele bo? Rahla trema (letenje je dokaj bljah) izgine nekje na “več kilometrov” dolgi poti do najinega terminala. Check in opraviva ob 5:30, vzletimo ob 7:30. O smrdljivih sopotnikih, nevzgojenih frocih in njihovih še bolj retardiranih starših ipd. ne bom pisal, ker je HONEYMOON čas za veselje in neizmerno srečo – pustolovščina življenja, na kateri posadimo seme za srečno zakonsko življenje*.

*po spominu citirano besedilo iz modernega priročnika za srečne zakonske pare

Majhen avijonček (beseda “letalo” v tem primeru NE pride v poštev) naju je dokaj hitro dostavil v špansko prestolnico. Večino leta sem prespal in sanjal nekaj klavstrofobičnih scenarijev v smislu ujet v vietnamskem rovu, lastna mati me še ni rodila (star pa sem 28 let), živ-pokopan

V Madridu pristaneva LE uro pred naslednjim letom, kar se zdi ogromno. Dokler ne zalutava do podzemne (jap, na Brniku lahko lulaš iz WC-ja enega terminala v … ali sploh imamo dva terminala? – tukaj pa se med terminali voziš s podzemno!) in na tabli zaslediva napis 30 min (vožnje do “najinega” terminala).

Ostane nama še dovolj časa za nakup Mekdonaldz chizza (ki NE stane 1,1 € kot drugod po svetu > naivnost nekaterih NE pozna meja < ampak cca. 9 €) in premalo časa za nakup Starbaks kafice za ženo (nekje je treba šparat 😉 ).

Jezus

V 12 urah leta sem doživel marsikaj. “Meat or chicken?” vprašanje je odgovorilo na moje povpraševanje po vegetarijanskem obroku, prdenje zraven-sedečih, prvo izkušnjo z letečo toaleto, nenehno sprehajanje sopotnikov (ki te ob vsakem mimohodu s penisom/ritjo dregnejo v oko) in celo skorajšnje mokre sanje, ki so vključevale nikogar drugega kot Jezusa – hippy model, ki je s precej optimističnim premikanjem naslonjala skorajda polil mojo pijačo in si prislužil it’s-ok-i’m-fine-brco v predel križa.

Skrb glede lastnih smrdečih nog je bila odveč – vsaj 5 od 6 ljudi okoli mene je smrdelo 5-6 krat bolj od mene.

Od vzleta do pristanka sem si pogledal kar nekaj filmov, ki jih še ni (bilo) v slovenskih kinematografih – sleep is overrated 😉

ARGENT … aja, ne – KOSTARIKAAA!

Prideš cel napaljen na Kostariko in medtem ko čakaš dogovorjeni prevoz do hostla …

 

_____

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

HoneyMoon Kostarika

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here