HoneyMoon 1.2K

0

Day 2: Manuel Antonio NP

COCKs

Ura je 4 a.m. Ne morem (več) spat. Need to pee. Skoraj se spotaknem čez zaspančka, ki sta si očitno “privoščila” ŠE cenejše potovanje kot midva, spita namreč na tleh v dnevni sobi hostla, in se sprehodim mimo tipa, ki gleda neke zadeve na računalniku zavit v deko (khm?).

Med lulanjem opazim nekaj, kar za trenutek rahlo prekine moj curek – moj prvi ščurek.

It’s gonna be a looong day.

Wruum, Wruuuum

Potovanje (ne bom rekel vožnja, ker smo cca 1/3 časa stali v koloni/gledali krokodilčke/stali v koloni/jedli na počivališču/stali v koloni …) je trajalo slabih 6 ur v eno smer.

Manuel Antonio NP

Vsi dvomi v smiselnost 10+ urne vožnje tja in nazaj (za ogled najmanjšega narodnega parka na Kostariki, ki obsega le 16 km2) so se še povečali.

Krokodile sem videl na 100 metrov. Naše metanje banan v bližino njihovih glav jih (začuda?) ni spodbudilo k temu, da bi samo za nas uprizorili Krokodilji šov.

Iskreno, bil bi zadovoljen že z malo več premikanja levo/desno ali gor/dol. In dvomi so se še bolj povečali, ko smo za karte plačali 16 $ (namesto oglaševanih 10 $), potem pa nam je cca. 10 tipov poskušalo prodati “best experience guide tour have good sloth see vision” etc. random združene napol angleške besede; za 30 $ (+karta).

Po dvajsetih minutah hoje po makadamski cesti me od napenjanja oči rahlo boli glava.

Nič, popolnoma NIČESAR še nisem videl. Ok, dve čudni drevesi in nek mini kuščar, ki šprinta po vodi …

A sem se za tole mrcvaril v avtu jeb*nih 6 ur (PLUS povratek)?!

Amazing

Ravno jamram nekaj o tem, kako se pač vsak dopust nekje najprej na polno zaj*beva, potem pa gre ponavadi vse kot po maslu in da sem mislil, da je bil nateg tega dopusta pač hostel, ko se pred nami odpre pogled na najlepšo plažo ever.

Meine Güte, I’m melting! No, ne dobesedno (čeprav je noro vroče), ampak pogled na plažo je res božanski.

Brez filtrov in podobnih Instagram/PS/Paint predelav – samo igra narave v svoji najboljši izvedbi.

Ritka tu, ritka tam …

Skupine Azijcev in gruče Američanov, ki fotkajo vsak centimeter materije, ki jih obdaja, ponavadi gledam kot neke kmetičke, ki prvič pridejo v mesto in jim je vse kar ne muka in/ali bleja, neznano.

Sedaj pa mi od čudovitega razgleda in ekvatorske vročine zamegljen razum govori nekaj, v meni do sedaj nerazumljivi japonščini: “Opice!!! OMFGGG, opice!!! SLIKAAAAAAAAAAJ!”

M šprinta fotkat opice, medtem ko jaz gledam v krošnjo bližnjega drevesa. Manfred nam s prstom kaže na lenivca. Pogledam skozi daljnogled in vidim spečega lenivca – v rit.

Malo me skrbi saj je “vodič” bolj navdušen od mene.

Ko mu M v drugi krošnji pokaže na še eno rit – tokrat mravljinčarjevo (ne dam roke v ogenj za omenjeno klasifikacijo) – z rahlo solznimi očmi razloži, da je to prvič, da vidi mravljinčarja v živo in da ceni, ker ceniva podcenjeno naravo in vsa podcenjena živa bitja v njej (#Damn ninjas cutting onions).

Shark tamers

Pod palmami se na hitro raztovorimo in se odpravimo v vodo. Čofotava in se smejiva dejstvu, da je v Sloveniji najbrž sneg, ko se kar naenkrat zasliši kričanje. Obrnem se in zagledam jato rib, ki LETI proti meni. Wtf se dogaja!? “Najbrž le bežijo od kakega morskega psa …” zaduhovičim; Manfred doda: “Or it could be a crocodile.” Joke over. VarnostnikRadar-mode vključen.

WTF

Še vedno pretresen po napadu ribje eskadrilje pogledujem proti nahrbtniku v katerem so bili “na varnem” vsi najini dokumenti, fotoaparat in najpomembneje – piškoti.

Čisto počasi se iz gozda prikrade nekaj rakunov. Vodja lopovskega krdela zagrabi najin nahrbtnik in nonšalantno začne z odpiranjem zadrge. Kot Mitć Bukenon v znani seriji Bejbvač moje noge kljubujejo valovom in za »tren oka« sem obkrožen z rakunjo tolpo.

Malček zbegan, ker jih moja prisotnost ne gane, pogledam nazaj proti M. “Kva nej mu nardim?!” izdahnem malo nesamozavestno in že v naslednjem trenutku me domačini rešijo z metanjem peska v kosmate nepridiprave (edina dovoljena stvar, ki jih odžene).

V takih trenutkih ti je jasno, da bi v primeru brodoloma/letalske nesreče/any other reason, po katerem bi se znašel na samotnem otoku, najbrž crknil po 12 minutah životarjenja v neokrnjeni naravi.

Robinson Cruz

Poležavanje na soncu nikoli ni bila ena od stvari, ki bi me rajcale (#ginger), zato sem se, medtem ko se je moja (soncu zelo naklonjena) boljša polovica sončila, posvetil dragoceni najdbi – kokosu.

Vedno sem govoril, da je treba dobre stvari deliti, zato sem s svojim početjem nadaljeval kar se da glasno.

Kot Šarapova na turnirju serije Masters sem vzdihoval in izpuščal erotične medmete, medtem ko sem s kokosom tolkel po kamnu, drevesu, koreninah … IN naposled le uspel!

Odprl sem jeben kokos in si povrnil ugled med oboževalci Survivorja.

M se je, popolnoma očarana nad mojim triumfom (in malček tudi zato, ker je tudi njej dosadilo Sonce), umaknila k meni v senco in skupaj sva zmagoslavno užila snežno belo sredico tropskega sadeža … gnilo sredico.

Tudi pokvarjeni kokosi niso ena od stvari, ki bi me rajcale (#Mgajepojedla).

ThreeSome

Pogledam na levo in se čudim blond turistki, ki poželjivo gleda v mojo smer. Še preden sem ji zasikal, da sem poročen in da trojček mogoče pride v poštev, sem opazil, da ne gleda mene, ampak faking huge legvana, ki počasi caplja proti najini brisači.

Po več kot 30 urah prebivanja na Kostariki sem se naučil, da živali bolj kot vse prestraši fotoaparat in res – zmajček je spiz*il, še preden sem ga uspel dobro pofotkat.

Aja, btw – če še kdo ni vedel … opice so kar nadležne živali …

Povratek

Devet sekund po tem, ko mi je mivka zlezla v še zadnjo, od mivke (do tedaj) nedotaknjeno luknjo, smo se spakirali in odpravili proti kombiju. Sledila je vratolomna vožnja domov, med katero sem se spomnil vseh molitvic, delno naučenih na očitno premalo obiskanih urah verouka.

ŽIVI! … smo se vrnili v hostel.

Pri tuširanju sem nehote prišel do trojčka. Pridružila se nama je 5-centimetrska štrigula, zato sva porabo vode omejila na minimum.

Tromarindo?

TROBAJERO BEACH it is!!! – zadnji čas, da spičiva iz San Josea.

Zadnje trenutke pred spanjem skleneva, da zgodaj zjutraj potujeva na zahod Kostarike, v surferski raj, aka Tamarindo beach (I’m really bad with names).

 

_____

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

HoneyMoon Kostarika

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here