Indija 2016: getting there + 1st day

0

“… drug let, za Indijo pa – majkemi – bom vse jz splaniru! Od letov do spanja, od hrane do sra*ja! … “

Načrtovanje projekta Indija 2016 se je začelo že zelo zgodaj, nekje na polovici leta 2015 – le nekaj mesecev po uspešnem zaključku projekta Honeymoon 2015 so misli že uhajale na organizacijo naslednje velike pustolovščine.

Nisva avanturista, sva bolj srednjeavanturistična turista, zato imava rada čimveč stvari splaniranih vnaprej – presenečenja pridejo v vsakem primeru – in ker je večino Honeymoona splanirala žena … zakaj bi se mešal v nekaj, kar drugi obvladajo? 😛
HVALA, žena 😉

_____

Tri dni pred odhodom na beneško letališče imam vročino, cele dneve smrkam in cele noči kašljam – perfect timing.

06.02.2016

Kdortobereotov zapis #1

Goopti NE zamuja, prijazen šofer in 5/8 tujih sopotnikov – začetek je dober.

 

Kreten na srednjem sedežu zadnje vrste nenehno kašlja(m), čeprav ima v ustih 2 Halls bonbona in je spil že vsaj 1,5 litra vode. Malo mu pomagajo tri pomaranče, a ne dovolj, da ne bi jezil ostalih potnikov.

No traffic jams = 2,5 ure (kot načrtovano)

LET #1
Marco Polo Venezia -> Doha Qatar 5 ur

Malo pred pristankom v Dohi se zaslišijo vzdihljaji: “Ahhh” in “Ohhh” in “Uhhh” itd., ko skozi okno opazujejo/mo osvetljeno mesto pod nami – resnično prizor, ki ga ne gre pozabiti.


Prijetnega leta je bilo kar hitro konec.

Zaradi obilnega kosila/večerje na letalu sploh nisva lačna in se z lahkoto upreva (dragi) letališki ponudbi hrane (čeprav je ta res izjemna) ter se odpraviva malo “windowshoppat” oziroma (po domače) past’ firbce po ogromnem letališkem kompleksu, polnem fancy trgovin.

Med prvim in drugim letom imava “samo” dve uri postanka, zato se kar postaviva v vrsto za check-in za drugi let.

07.02.2016

p.s. Danes praznujeva 12. obletnico najine zveze

LET #2

Doha Qatar -> Indira Gandhi Int. Airport Delhi 3,5 ure

Malček utrujen + MAJHNO letalo (ciljam na sedeže in pomanjkanje prostora med njimi) ter zanič (prekomerno začinjena) hrana naju precej utrudita in komaj čakava, da pristanemo.

DELHI

Ko prispeva v Indijo, je v Delhiju zaradi časovne razlike že jutro. Zamenjava nekaj denarja, pokaževa passporte policistu v civilu (preverjal je ali sva zares vzela samo svojo prtljago, hahaha) in že sva zunaj.

Najin voziček s prtljago nemudoma pristane v rokah taksista in žena že zbija ceno.
“250? For both?”
Odpelje naju nekdo tretji, vmes se pogajava še z nekom drugim in na koncu se zmenimo za 250 indijskih rupijev – za oba. (poceni ponudba za 850, ki jo ponuja hotel, navsezadnje NI tako poceni).

Malo pred odhodom sva brala o izkušnjah turistov, ki so jih taksisti prepričevali, da se do izbranega hotela ne da priti zarad X razlogov in da jim oni “ceneje” uredijo prenočišče drugod. Kot učbeniški primer se najin taksist in njegov kolega kopilot držita tega scenarija.
Očitno sva Delhi res obiskala v času enotedenskega verskega festivala. Ulice so zaprte in počasi se začneta spraševati kam in kako … Na ulici ustavimo starejšega gospoda, ki kar po angleško razloži, da do najinega hotela se pa RESNIČNO ne da priti in nama predlaga drugo pot … (hmmm?)

Taksist naju odpelje v svojo pisarno in “bum, bum, bum” nabijanje srca se začne. Ste gledali kakšen film s podobno vsebino? 🙂
No, po pregovarjanju gospodič s pomočjo svojega šefa (vmes sva poklicala najinega receptorja v hotel, ki je zatrdil, da se do njih lahko pride tudi z avtomobilom) le pogrunta, kje in kako naju lahko odpelje bljižje.
Peljemo se 500 metrov in – “this is it. 300?”

Ne strinjava se z napitnino (nateguj koga drugega 😉 ) in se peš odpraviva proti hotelu.

Ja, JE ŠOK!

Čeprav sva se potepala po Marakeshu, stranskih ulicah Cassablance, getih Buenos Airesa ipd., je tole definitivno NAJBOLJ svinjski kraj, kjer sva kdaj bila. Vsi naju gledajo, midva njih – o belcih ne duha ne sluha.

Pa sva tam – prvi dan v neznanem okolju – jaz imam guard-mode engaged, moja draga pa z zanimanjem in s široko odprtimi usti občuduje vse naokoli.

Fotoaparat ostaja pospravljen, držim se za denarnico in počasi, v neki kao-samozavestni pozi capljam za svojo predrago.
Po treh zaprosilih za napotke končno le najdeva hotel.

Čudovit hotel, katerega oceno bova malce popravila ob kasnejšem obisku booking.com in tripadvisorja, je več kot presenetil. Ogaba: glej slike.

 

V sobi se napol mrtev od napornega potovanja zgrudim (bolezen me je totalno zdelala) in se prebudim tri ure kasneje.

_____

Po obisku treh “turističnih agencij” sva še vedno brez zemljevida Delhija in že rahlo obupujeva nad turistično ponudbo najine ulice, ravno razglabljava WTF TO DO?!, ko k nama pristopi najbolj suh Indijec z najbolj mastnimi indijskimi lasmi EVER.
“Hello, you need help, no money – only help …”

Uglavnem, pelje naju v “the best” turistično agencijo, kjer se kmalu olajšava za kar nekaj denarja. Trip za naslednjih 10 dni splaniran! Prvič uporabil svojo novo Viso in srečal prve belce v Indiji > success!

Zadovoljna se odpraviva nazaj v hotel in se takoj po objavi fotk na Instagramu zabubiva v spalke – na tej posteljnini pač jaz NE bom spal! 🙂

Lahko noč IN ENO BOLHO ZA POMOČ!

_____

 

Slikice in celotna vizualna podoba bloga = fail due to “verygood” wi-fi

_____

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

DOGODIVŠČINE V VIETNAMU

DOGODIVŠČINE V INDIJI