#nosecnost

0

Nosečnost je čudovito obdobje, ko pod srcem nosiš in čutiš malo bitje, ki 9 mesecev raste v tebi, se razvija in te občasno rahlo brcne pod rebra. Ko na ultrazvoku zagledaš rezultat vajine ljubezni in prvič zaslišiš bitje otrokovega srca, se stopiš kot snežak v finski savni. #preggers #blessed #familyiseverything

Screenshot_20170315-112328


Je pa to tudi obdobje, ko lahko z mize pospraviš kak piškot več, se kdaj pregrešiš s sladoledom sredi noči ali pa za večerjo vase zbašeš vrečko čipsa, ker “to od tebe zahteva otrok” (beri: lušta se ti pač, saj z dojenjem bodo vsi pridobljeni kilogrami kar izpuhteli, kajne?!). #foodie #cukružilo #čipsjelajf


Nosečnost je bila eno najlepših obdobij v mojem življenju (pa čeprav pred dvema letoma o naraščaju v bližnji prihodnosti še nisem razmišljala), sem pa v tem času ugotovila tudi, da ženske o teh 9 mesecih običajno govorimo v precej romantični obliki. Vse je oh in sploh super, fino, fajn, nihče pa ne omeni par ne-tako-super zadev, ki pridejo v paketu z rastočim trebuščkom.

Prvih par mesecev sem imela izjemno srečo, saj se me je nosečniška slabost ognila v kar največjem loku. Nobenega bruhanja torej, prve tri mesece je bil edini znak, da sem noseča, izostanek menstruacije. Intenzivno vadbo sem zamenjala za nosečniški pilates, počasi mi je – strastni kofetarici – začela smrdeti turška kava in vsako jutro, ko sem si umivala zobe, je zobna pasta poskrbela za nekaj izzvanih gag refleksov. Ko sem zagledala pozitiven test nosečnosti, sem se seveda, kot vse ostale sotrpinke, odločila za zdrav način življenja. A že ob koncu prvega tromesečja sem za večerjo tortilja čips z okusom sira namakala v sadni jogurt. O trebuščku pa ne duha ne sluha. Če bo do konca tako super, sem si mislila, bom pa kar celo življenje noseča in rodila za eno fuzbal ekipo otrok … #kakonaivno #nisemvedelakajvsemečaka


V drugem trimesečju se je počasi zaoblil tudi moj trebuh. Prišli smo do stadija, ko okolica še ni vedela, da sem noseča, vprašati pa ni nihče upal, saj bi bil moj napet trebuh lahko posledica preveč pojedenih krofov (v pustnem obdobju sem si dala duška :)) in bi se tako spraševalec kot tudi jaz počutila obupno, ko bi v smrtni tišini odzvanjal moj odgovor: ne, nisem noseča, samo najedla sem se. #babybump

16998800_10211664862517943_2254334631567549786_n

Večino hlač sem sicer še lahko zapela, sem pa oblačila vedno bolj široke srajce in puloverje. Vse se mi je zdelo preveč oprijeto in nikoli se nisem uspela ustrezno obleči. Ali me je zeblo (čeprav sem bila sredi pomladi zavita v spalno vrečo) ali pa mi je bilo vroče (pa sem se konec februarja ovijala samo v platnen prt z mize).


Ob koncu drugega trimesečja je nosečnost na meni že začela puščati sledi. Ne samo strije na trebuhu (te so bile tam že od najstniških let in sem jih že davno vzela za svoje), opazila sem jih tudi na rokah (#bingoročke) in na khm, hm, no … prsih (a to pomeni, da mi bodo končno zrasle?!).

20170623_200511 (1)

Baje naj bi bile nosečnice najlepše ženske na svetu, da sijejo in imajo iskrice v očeh. Aja?


V sedmem mesecu se je začelo: previsok krvni tlak, boleče krčne žile, prhljaj na laseh in občasne kolonije mozoljev na moji sicer vedno čisti koži. #iwastoldtherewouldbeglowing

Screenshot_20170316-163728

O večjih joškah pa ne duha ne sluha …

Japonke, raztegnjene majice in pajkice so postale moj zaščitni znak, čevljev čez ogromen trebuh nisem niti videla, kaj šele, da bi jih lahko zavezala, v poštev bi prišli edinole športni copati na ježka. #šedobrdajeblopoletje
Depilator je zaprašen stal na omari, saj sem imela težave že z nekaterimi osnovnimi življenjskimi manevri (a je treba ločeno poudarit, da je poseben izziv že brisanje riti na WC-ju?) in mi niti na misel ni prišlo, da bi si populila dlake, dosegla bi itak samo tiste okrog gležnjev in na nožnem palcu.

Sodu pa je izbilo dno eno od predavanj na šoli za starše, ko sem sredi poletja 8 mesecev noseča sopihala v predavalnici, gospa predavateljica pa je bežno navrgla, da naj bi se po priporočilih stroke nosečnica v devetih mesecih zredila do 11 kg. Jaz sem zardela kot kuhan rak, sotrpinki na desni pa se je celo zaletel požirek donata. V predavalnici je završalo. Očitno nisem bila edina, ki je to mejo že zdavnaj presegla.


Kljub temu, da bi ob koncu tega posebnega obdobja za vstajanje iz postelje potrebovala žerjav, se danes vseh 9 mesecev spominjam z nasmehom na obrazu. Seveda ima nosečnost, kot vsa ostala življenjska obdobja, pluse in minuse, ampak celotni rezultat zagotovo odtehta prenekatere muke, ki se jih bom še dolgo rada spominjala.


Če vprašate mene, zaobljen trebušček že pogrešam!

Screenshot_20170331-185953

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here