#nenajboljsiocka

0

Večina mojih blogov se zgodi spontano – tap, tap, tap po tipkovnici in blogec je tu – tale zapis pa me muči že več kot dva tedna.


Pripravljam DaddyBag z vsemi potrebščinami, ki jih potrebujemo za mini potovanje, Manca umiva Julijo.
Pičimo na sistematski pregled, Julija je danes stara točno 3 mesece.


Sedim v čakalnici in berem zloženke o cepljenju. #fulsmoobjektivni.com

Čakamo manj kot 5 minut.
To je že tretjič zapored, da pred nami ni nobene vrste in da se dejansko upošteva neka časovnica naročanja – pohvalno!

Manca gre na posvet k pediatrinji, jaz pa slečem in zabavam rahlo utrujeno princesko, ki se (kot vedno) polula na tehtnico. “Nič hudega, saj ni prvič” mi reče sestra.
Vem, ker se je Julija že tretjič!


Pridno se redimo (5400 g) in pridno rastemo (60,3 cm). Glavica “v mejah normale” (40 cm), haha!


Pri pregledovanju omeni rahlo ukrivljenost hrbtenice v levo … in slabo razvitost mišic zgornjega dela telesa (vrat) …

Začela je z mirnim glasom, ki postaja vse resnejši. Manca postaja vse bolj nemirna.
Nisem več nasmejani očka, ki miri mamico in svojo punčko. Strah me je. Vsak njen stavek je kot boksa v trebuh.

Premalo jo dajeva na trebuh. Premalo vadimo. Premalo …

Vedno zaskrbljena pediatrinja (nama je to všeč – ne vem, zakaj nekatere to moti?) nam napiše napotnico za razvojno ambulanto in nam da navodila za telovadbo.
Potolaži naju, da ni nič hudega in da bomo vse še lahko popravili …


Pogledam Manco, ki zaskrbljeno bulji v pediatrinjo.
Iščem besede, da jo potolažim. Iščem pogum, da potolažim sebe.

SPET je nekaj narobe.
Tokrat sva kriva midva!


Vsak dan se trudim, da bi bil najboljši očka na tem svetu. Vsak dan znova!

Ponoči, ko jo previjam in se igrava dokler se ne naveliča biti nagica. Ko jo oblečem in ji dam flaško. Ko podirava kupčka in mi glasno rigne v uho. Ko že nekaj sekund za tem zaspi na mojem ramenu in jo nežno položim v posteljico. Ko jo pokrijem, zadelam z vseh strani in ji zaželim lahko noč.

Zjutraj, ko jo odnesem na “zajtrk”. Ko končno odpre oči in se mi nasmehne z najlepšim nasmeškom. Ko ji podrem kupček in jo podam na drugo joško. Ko jo vzamem k nama na posteljo in telovadiva, iščeva njen popek in se smejiva mamici, ki je zaspala. Ko voham njene prdce, ki jo vsakič znova nasmejijo. Ko jo odnesem v kuhinjo k Zoyi, da se pozdravita, jo previjem, preoblečem in jo precmokam od glave do pet in nazaj.

Dopoldan, ko po malici zaspi in jo peljem na sprehod. Ko drnjoha v vozičku in se slini po svojih lepih oblačilcih.

Med kosilom, po kosilu in pred večerjo, ko telovadimo, se smejimo, beremo, se pogovarjamo, se igramo …

Zvečer, ko med kopanjem pazim, da ji voda ne gre v ušeska ali v oči. Ko jo brišem in oblačim v ljubko pižamico. Ko jo uspavam in spet pokrivam v njeni posteljici …

23336329_1140635609401785_1290155025_o

Vsak dan znova. Vsako sekundo, minuto in uro, ko sem lahko ob njej. Vsak trenutek se trudim, da bi bil najboljši očka na svetu …


Nekje vmes sem nekaj več kot očitno počel narobe. Zakaj, kako in kaj – ni važno. Važno je, da sem s tem škodil njej, ki mi pomeni vse. Vse to me razžira, vse to mi gre po glavi to sekundo, ko oblačim Julijo in razmišljam, kaj bom v avtu rekel Manci. Kako naj jo potolažim, ko pa še sam ne vem, kaj in kako … Ko še sam ne vem, zakaj …

Objamem jo in jo poskušam potolažiti: “Sej bo, piki … Bomo porihtal …”


Do petka sem tudi sam dvomil v svoje besede, potem pa …

________________________

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here