#nikolinebom

0

Ko sem bila še noseča, sem očitno imela preveč časa, saj sem si v glavi nenehno sestavljala neke seznamčke. Kaj je še treba kupiti za otroško sobo, kaj moram pripraviti za v porodnišnico, kaj vse bom tekom dneva pojedla itn. Zadala pa sem si tudi nekaj ciljev in šele po porodu dojela, kako naivna sem bila.

Zarečenega kruha se največ poje ali nosečniška naivnost:

1. Nikoli ne bom … podredila svojega življenja otroku!
Uf, kako sem se zmotila.

Življenje sem Juliji podredila že prve minute po porodu in to popolnoma nezavedno. Ko dihaš in celo živiš samo zato, da je tvoje dete sito in previto, se dve uri ne premakneš niti za milimeter, da ne zbudiš otroka, ki spi v tvojem naročju (čeprav ti bo mehur od svoje polnosti kar razgnalo), ne uporabljaš deodoranta, ker je dojenček v svojih prvih dneh življenja navajen tvojega “običajnega” vonja in se celo preseliš iz bloka v hišo, da se bo tvoj nadebudnež na koncu slepe ulice nekega dne lahko naučil vozit s kolesom, bi lahko rekli, da se tvoje življenje zares vrti okrog ene same osebe.

2. Nikoli ne bom … dovolila, da otrokov dnevni ritem diktira tempo naših življenj!

Ko zdaj pomislim na zgornjo zapoved, bi lahko počila od smeha. Vsak dan je časovno praktično kopija prejšnjega. Če kam gremo, je odhod z avtom ali vozičkom vedno natempiran na uro, ki je namenjena Julijinemu opoldanskemu počitku, domov pa se vračamo ob uri, ki je namenjena njenemu popoldanskemu počitku. Kosilo jemo ob 14.30, ker ob 14.00 kosilo pohrusta Julija. Večerna rutina se prične ob 19.00 z dojenjem, čemur sledi kopanje in nato uspavanje. Tako nam dnevi lepo funkcionirajo. Na začetku se je mojemu predragemu možu vse skupaj zdelo neumno, a je kaj kmalu ugotovil, kako mučna je lahko enourna vožnja z dojenčkom, ki se je pred vstopom v avtomobil ravno prebudil iz sladkega spanca.

3. Nikoli ne bom … paranoična!
“Otrok pa že ne bom zavijala v vato. Zagotovo jim ne bom rok brisala z dezinfekcijskimi robčki. Pustila jim bom, da se sami igrajo ter spoznavajo svet okrog sebe.”

Aja? Preden gremo na obisk k domačim, najprej preverim, če so tam vsi zdravi. Valjda ne bom punčice (svojega očesa) vozila med bacile. Če ji duda pade na tla, jo oplaknem pod tekočo vodo. Večkrat. Ko se kotali iz enega v drug kot svoje sobe, z glavo in nogami glasno topota ob tla. Vztrajno jo premikam na sredino igralne podloge, da bi bil pristanek pri premiku s trebuha na hrbet karseda mehak, a zavedam se, da bo vse to sčasoma še težje, saj se bo začela plaziti, kasneje pa tudi hoditi. Upam, da od panike ob vsaki buški ne dobim čira na želodcu.

4. Nikoli ne bom … komplicirala!
“No, vsaj enega od ciljev, ki sem si jih zadala v nosečnosti, sem dosegla. Ne kompliciram!”

Si mislim, ko v trgovini v roke vzamem že pripravljeno kašico za otroke. Obrnem kozarček in z očmi preletim deklaracijo: sol, sladkor, soja?! “Kakšno sranje za futranje otrok prodajajo?! Bom jaz kar sama naredila kašico,” si rečem in sežem po BIO bananah ter EKO jabolku, ki je mimogrede slovenski proizvod. Ah ja, pa je šla po gobe tudi zadnja zapoved.

________________________

P.S.

A že lajkaš našo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here