#Otorinolaringinolog

0

“Andraž. Andraž. Andraaž. Andraaaž. ANDRAAAAAŽ!”

“Ja? Ne rabš se dret!”

“Ja, če pa ne slišš! Ok, kva pol šššddtthhhffo glede passššasggg?”

“Huh? Dej bl naglas, k ne slišm …”

“Nevermind.”

_

A veš un filing, k gledaš vlog od CoolFotra pa kr naenkrt dojameš, zakva se je tok hihitov? Pa zakva te je vmes ene 3× najdl in najbl čudn gledov? Pa …
Hja, tko je, če si napol gluh – in polovico pogovora (k sta ga kao imela) slišš šele na videoposnetku, k ga gledaš ful na glas.

“A TO PO-ME-NI, DA SE MO-RAM BOLJ IZ-RA-ZI-TO IZ-RA-ŽA-TI? ALI ME RA-ZU-MEŠ SE-DAJ? HA-LO, AN-DRA-Ž?”
Um,
ne – nisem počasen, samo slabo slišim. Ne momljaj pa bova prijatelja. Momljaj … pa te najbrž ne bom nič slišal, se neumno hihital in te počasi dal na ignore (če ne boš prej ti mene, ker boš mislil, da sem najpočasnejši).

Torej: NI potrebe po RA-ZLA-GA-NJU po zlogih … I’m not stupid.
Morda sem se malo naveličal spraševati “kaj? kako? prosim? huh?” in se včasih samo nasmehnem ter upam, da bo šlo tvoje vprašanje mimo. Saj veš – nepomemben small-talk … ki pa včasih ni le to. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem odgovoril s svojim “hehe, ja … takle pač mamo …” (ki deluje v 96/100 situacijah), zaradi česar je prišlo do zagate. Preden sem dojel, da me tip sprašuje po imenu, sem nadaljeval z “hehe, ja … nč ne morš … učasih … hehe …” in še poslabšal situacijo.
Manca se v takih situacijah ponavadi le smeji, sogovorniki so nadvse zbegani, jaz pa … velikokrat sploh ne dojamem – ker pač NE slišim.

_

“Julija. Julijaa. Julijaaa. JULIJA! ĐULA! JULIANA ANDREJC!”
Hm, mogoče ima pa tamala tut zjeban ušesek? “JULIJA?!”

Nima – preverjeno!
Nekaj dni nazaj smo obiskali kliniko ORL, kjer je zdravnica preverila njen sluh. Mlada in prijazna zdravnica se je Đuli takoj prikupila s plastično žličko, zato naša žverca ni preveč protestirala, ko jo je na hitro pregladala. Opravili smo še nek manjši test ušes. Vse BP.

“A slišiš, mlada dama? NEHEJ FEJKAT! ALO! JULIJA! Grrr!”

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here