#100%pomarancnisok

1

Spet jaz. Spet tu. Spet o nosečnosti – na nek način.

Sedim na predavanju v okviru tečaja “Šola za starše”.
Predavateljica odgovarja na še enega izmed neverjetno neumnih vprašanj, jaz pa razmišljam le o revežu, ki se bo rodil gospodu, ki na vsakem predavanju postavi vsaj eno vprašanje, ki v meni zbudi dvome v izobraževalni sistem v Sloveniji (glede na gospodova leta v Jugoslaviji očitno ni bilo nič bolje).

________________________

“Če dojenčka obrnem tako, da gleda v sonce – ali ima razvit ta refleks, da zapre oči, ali bo prišlo do poškodbe zenic?”

Najprej pomislim: “Jao, kakšen debil …”, nato pa začnem razmišljati – nismo vsi za vse. Jaz na primer nisem nadarjen za matematiko, Manca ni najboljša v zabijanju žoge skozi košarkarski obroč, nekateri ne znajo krotiti levov, nekateri pa …

Zbegano poslušam predavanje, kjer izvem mnogo novih stvari o situacijah, na katere drugače niti pomislil ne bi. Takrat se v podzavest naselijo čisto majhni dvomi. Pomisliš, da nikoli ne boš dovolj dober, da bi poskrbel za svoje pamžke.
Morda pa res nismo vsi primerni za starševstvo?

Otrok je največja odgovornost v posameznikovem življenju, zato dokler nisi v situaciji, ko pričakuješ enega ali več majhnih človečkov, pač ne moreš vedeti, kako vse skupaj izgleda. Pridejo trenutki, ko pomisliš na vse fu*ked-up otroke, mladostnike, odrasle in kasneje starše, ki so posledica nepravilne vzgoje, slabih družinskih razmer … Ko te je strah, da boš tudi sam “kriv” slabe vzgoje in pride čas, ko si želiš le, da bi bil najboljši starš svojemu otroku in temu podrediš vse.
Dvomi obstajajo in prav je tako – prav je, da se zavedamo, da nismo popolni, da ne vemo vsega in da je vsak trenutek primeren za učenje nečesa novega.

________________________

Vedno se bom trudil biti najboljši očka na svetu. Vsako sekundo joka, vsako neprespano noč, vsako posrano pleničko bo preglasil zadovoljen smeh moje srčice. Nobena žrtev ne bo prevelika, vse bi storil zanjo – že zdaj, pa sploh še ni skočila in Mančinega trebuščka!
Upam, da bom vzgojil pridno malo punčko, ki bo cenila svoje starše in svet, v katerega sva jo prinesla.

Morda pa mi je ta očka bolj podoben, kot sem si pripravljen priznati? Morda tudi njega le skrbi za otrokov dobrobit in to pač izraža na svoj, rahlo čuden način?
Morda ni samo debil in je le zaskrbljen zbeganček, ki ga strah pred neznanim peha v spraševanje neumnosti?
Morda …

Sicer pa – lahko sploh kdo reče, da nekdo ni primeren za najbolj pomembno službo na svetu, ki se imenuje starševstvo? Lahko kdorkoli, komurkoli odreka pravico do otroka?
Ne!
V nobenem primeru, nikdar in nikoli!
Lahko pa se bodoči starši izobrazimo do te mere, da bomo znali skrbeti za svoje novorojenčke.

________________________

Tudi ta gospod se bo maksimalno trudil postati in ostati najboljši tati na svetu. Majhen korak k temu pa je naredil že s tem, da se je udeležil vseh predavanj za starše, kjer še vedno vidimo precej več žensk (žalostno, a resnično).
Vsak si zasluži priložnost in nikomur ne smemo očitati, da je “buček”, saj je vsak samo … *mojo misel prekine vprašanje iz občinstva

Debil 2: “A potem ne priporočate pomarančnega soka – sploh nobenega?”
Predavateljica: “Ne. Dojenček ne potrebuje drugega kot materino mleko in morda vodo (kasneje).”
Debil 2: “Kaj pa tistega 100 %?”
Predavateljica: “Ne.”
Debil 2: “Kaj pa tistega, ki ga sami stisnemo?”
Predavateljica: Ne …”
Debil 2: “No, ampak, če mu vseeno damo sok – a mu potem operemo zobke?”
Predavateljica: “Um … No, pač ne – zobke peremo dvakrat na dan. Ne veliko več in ne manj – ne vsakič, ko mu damo sok, ki ga ne potrebuje …”
Debil 2: “Aha … Potem je boljše, če mu usta splaknemo z vodo?”
Predavateljica: “Um … Ne. Voda ne odplakne sladkorja, ki se je že nabral na zobeh …”
Debil 2: “Aaa, potem rajši z ustno vodico?”
Predavateljica: “Hm … Morda res rajši poskusite z vodo? No, pojdimo naprej …”

Pogledam Manco, ki se živčno prestavlja po stolu: “Tale je pa res en debil!”

________________________

Ob začetku pisanja tega bloga sem se želel le nasmejati idiotizmom nekaterih bodočih staršev … Vmes sem se izgubil v filozofiranju, sedaj pa zaključujem s pametovanjem:

Ne bodi bukselj!
Navodila za uporabo niso padla še iz nobene vagine, zato je samo vajina odgovornost, da si o zadevah kaj prebereta ali pa se kako drugače izobrazita.

Da ne bo otrok slep in odvisen od pomarančnega soka še pred svojim prvim rojstnim dnem!

________________________

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here