“Oblec talepe kavbojke pa une črne čevlje, k ti jh je mama kupla pa jih nkol ne daš gor!”
“Ja, mami …”

Pripravljamo se na obisk pokopališč in praznovanje dneva mrtvih.
Naravnost ogabne čevlje zatlačim pod posteljo: “Mami, ne najdem jih? A mam lah teniske? Une črne?”
Iz dnevne sobe mi nameni “I know what you did” pogled in zavzdihne: “Zarad mene …”

Tudi ona ni najbolj navdušena nad “cerkvenimi” prazniki – mislim, da se teh zadev udeležujemo bolj iz …
Khm, navade? Zaradi babic, ki vse napaljene grmadijo sveče že od septembra?


Nisem borec proti svečarskemu lobiju in nimam nič proti ohranjanju spomina na tiste, ki so nas že zapustili, vseeno pa že več let nisem obiskal nobenega od grobov umrlih svojcev in znancev – vsaj ne na 1. november.

Zakaj?
Morda mi je absurdno, da se mrtvih spominjamo le na točno določen datum? Ali pa da je treba za ohranjanje spomina kupiti 10 sveč in se drenjati ob nagrobniku nekoga, ki nam (je) veliko pomeni(l)?


Ne vem.
Vem le, da se dedkov in babic rajši spominjam z gledanjem fotografij v družinskih albumih.
Ljubše mi je govoriti o lepih trenutkih, ki me vežejo na njih in jih ohranjati v najlepšem spominu …

23131271_10213916015195353_650556114_o (1)

Rajši počnem to, kot buljim v depresiven nagrobnik v družbi 823 “babic”, ki firbcajo po nagrobnikih in opravljajo vsakega in vse, ki so prišli na pokopališče in še posebej tiste, ki z njega ne bodo nikoli več odšli.


Nisem ljubitelj grobov, pokopališč in vsega, kar spada zraven.
Idiotsko je, da moramo za najbolj osnoven pokop plačati čez 1.000 evrov!
Da sveče stanejo po 10 in več evrov (valda ne boš na grob nesel tistih najcenejših, ki ugasnejo 2 minuti prej, kot tista za 13 evrov?)
Da folk plačuje mastne denarje za parcele, na katerih bodo pokopani.
Da …

Če k temu dodam še človeško potrebo po tekmovanju, ki stopi na plan tudi na pokopališčih, kjer je najbolj okrancljan grob deležen največ pozornosti in s tem zavidanja vaških opravljivčkov … Najmanj okrašen pa postane tarča (še bolj) zlobnih jezikov, ki namigujejo na vse mogoče scenarije …
… je dokaj jasno, zakaj mi ob omenjanju “obiskovanja grobov” malce poskoči želodček.


Vsakomur svoje!
Nikoli ne težim ljudem in jih ne sprašujem, koliko so zapravili za sveče, koga (ni)so obiskali, na kateri grob (ni)so šli … Ta dan najraje preživim v najožjem družinskem krogu: z Manco, Zoyo in sedaj tudi Julijo.

Zaenkrat še ni šla na noben grob – najbrž bo tako ostalo še kar nekaj časa.
Slej ko prej jo bom peljal na grobove pradedkov in prababic, ki jih nikoli ni (s)poznala – samo zato, da bo lahko nekoč, če bo imela željo, obiskala sorodnike, ki so atiju in mamici pomenili veliko … Kaj pa vem, morda ji bo pa to ljubše od gledanja fotografij in oživljanja zgodbic, ki so se nam pripetile?

Morda – do takrat pa se bomo na 1. november usedli na kavč in se s pregledovanjem fotk, predvajanjem videov in pripovedovanjem zgodb na “naš način” spominjali tistih, ki jih imamo radi in jih pogrešamo – vsak dan, ne samo na dan, ki ga označujemo za njihov praznik.

________________________

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

Deli: