TR: Restavracija Evergreen

2

“Restavracija Evergreen …Kulinarična hiša presežkov… v dizajnu, ponudbi in kvaliteti… vrhunsko razvajanje na vseh nivojih in za vse čute..V vsem …za vse….Z vonjem po Toskani, okusi Provanse, s ščepcem Mediterana in nostalgijo iz babičine kuhinje…Vodilo, vizija in misel je… nazaj k naravi in njeni prvinskosti … Restavracija Evergreen je postavljena v idilično naravno okolje sredi neokrnjene narave in je del celotnega koncepta Diners Golf & Country Club Ljubljana,  ki ga dopolnjuje s svojo kulinarično zgodbo.”

Žolca, bučni prah, čips kranjske klobase, pena črne redkvice, berivka 
Pirini njoki, štorovke, parmezanova čipka
Kostanjeva capuccino juha
File slovenske postrvi na gradelah, rižota z žametno bučo, hrenova pena
Sorbet kutine, čokoladna kupola, želeji kutine, gozdnih sadežev, karamelna omaka, metini lističi, gozdni sadeži, piškotni drobljenec
Sauvignon, Prinčič

 

V torek sva se odpravila proti Smledniku v (po prebranem) eno boljših restavracij na Gorenjskem. Slike na spletu (stalker mode ON) so božanske. Opis restavracije cilja na petične goste, zato oblečeva najine najlepše cunjice (da ne bova izpadla kot dva kmetiča v mestu).

Zaradi napake na spletni strani Tedna restavracij (se zgodi, jbg) zatavava v Smlednik, a kaj hitro dojameva, v čem je problem in še pravočasno brez zamude prispeva v čudovito brunarico.

Looks promising!

 

12194429_719969704801713_952334267_o

Vizualno NJAMY, Postreženo FAILY, Okusno OKY

___

AMBIENT 

Brunarico obdaja filigransko pristrižena (golf) travica in vse skupaj je v soju žarometov videti božansko. Skozi vhod vstopimo v nekakšen lounge, sredi katerega je kamin, levo zadaj pa vidimo vinsko zbirko. Na desni je šank, pri katerem potrdiva in prevzameva rezervacijo in se odpraviva za natakarjem, ki naju pelje v jedilni del.

Les, kravje in ovčje kože … NI ravno okolje za vegane ali vegetarijance, ampak že po jedilniku lahko vidimo, da k temu ravno ne stremijo (malce zbegan glede imena Evergreen?).

Majhni leseni stoli in lesene mize (meni osebno) delujejo nekako cheap – zaradi lakiranega videza. Medtem ko se jaz počutim kot v mali šoli pa je žena več kot navdušena nad celotnim interierjem.

POSTREŽBA 

Termin ob 19. uri je bil eden zadnjih razpoložljivih, kar priča o zasedenosti restavracije. Booking online, kot se za rezervacije med Tednom restavracij spodobi.

Natakar je bil pravo razočaranje: ni imel časa (?), da bi nama pojasnil, kaj je na krožnikih, vse skupaj (hladna predjed, topla predjed, juha, glavna jed in sladica) pa sva dobila postreženo v cca. 45 minutah. Občutek, da bi se naju radi čimprej znebili, sva izgubila potem, ko se od sladice (krožnik je odnesla druga natakarica) najini mizi ni približal dobre pol ure. “Račun, prosim!” sva lahko izdahnila, še preden se nama je začelo zehati. Sva pa 15 minut zatem vstala in se odpravila proti izhodu. Gospodič je na klic druge natakarice prekinil pospravljanje ene od miz in pritekel za mano (moja predraga je bila že kak korak naprej) ter se opravičil ob moji opazki, da lovi še zadnji vlak za plačilo (saj se je ženki kot jeznemu bikcu iz kadilo iz nosa).

Če sva si vmes zaželela postrežbe druge natakarice, ki je gostom pri sosednji mizi prijazno pojasnila, kaj bodo zaužili (vmes je nama prinesla juho, tako da sva tudi midva vsaj enkrat “izvedela”, kaj in kako gre v najine želodčke) pa sva si ob glasnem krohotu premislila. Potem ko sta dva para na najini levi pojedla hladno in toplo predjed … in glavno jed … sta se dami za mizo začeli spraševati, kje hudiča se je izgubila njihova juha. “O, se opravičujem, a vam jo sedaj postrežem?” je bil odgovor do tedaj suverene natakarice. VSAJ v pravilnem zaporedju sva dobila hrano, hahaha. AJA – sva pa čakala na pribor za glavno jed kar slabih 10 minut PO tem, ko je bila srnica moje dame že na mizi. (Oškodovani gostje na levi so v opravičilo dobili 4 kozarčke žganja.)

Še v restavraciji sem razmišljal o tem, kako jim bom prisolil eno veliko NIČLO pa sem si ob sagi z juho premislil. Zgolj s postrežbo me še nikjer niso tako nasmejali.

HRANA 

Opisujem samo svoje krožnike, čeprav sem poskusil tudi vse na krožniku spremljevalke.

Žolca, bučni prah, čips kranjske klobase, pena črne redkvice, berivka – (samo ena predjed na “izbiro”) Bučni prah je kar malo letel po krožniku (nekaj so ga stresli tudi na rame moje princese: “Zlati prah imaš v očeh” bi zapela Elda Viler) in je ob dotiku kar nekako magično skorajda izginil, zato je bilo kar težko občutiti esenco buče. Dva čipska kranjske klobase sta bila okusna, pena črne redkvice okusna, domač (?) kruh je bil odličen, žolca pa … kaj naj rečem? Gag reflex, ki sem mu bil priča na stolu nasproti mene, me ni navdal z optimizmom. Do te priložnosti še nikoli nisem jedel žolce, a sem se ob prebranem o Chefu Anžetu Gombaču v to izkušnjo podal povsem brez zadržkov. Okus želeja mi sam po sebi ni ogaben, koščki korenja in košček (mogoče sta bila dva) mesa (?) v njem pa so zgledali kar okusno. Zajamem manjši košček žolce in … Hm, kaj naj rečem? NI neokusno in NI okusno. Pojedel sem obe žolci, da sem (kljub splakovanju ust z vodo) zaznal nek šibak okus po korenju. Brezokusno torej – razočaran totalno.

Pirini njoki, štorovke, parmezanova čipka – Kombinacija okusna, ampak njoki neenakomerno kuhani. (doplačilo 7€)

Kostanjeva capuccino juha – Prevelika porcija juhe, ki je zagotovo nekje čakala na mojega natakarja (kar je čudno, glede na PREhitrost streženja hrane, ki sva je bila deležna), saj je bila na vrhu skorjica, ki ni ravno pripomogla k slovesu sicer okusne (mogoče malo presladke) juhe, postrežene v (kot že rečeno) preveliki količini: ogromne sklede so spominjale na posodo za hrano našega štirinožnega hišnega ljubljenčka.

File slovenske postrvi na gradelah, rižota z žametno bučo, hrenova pena Postrv je bila dobra, lepo pečena, a preslabo razkoščičena (nisem samo jaz imel tega problema, tudi pri sosednji mizi je škrtalo med zobmi). V rižoti je bilo moč okusiti le eno od začimb, hrenove pene pa je bilo malček preveč (tudi za moj hrenoljubiteljski okus). 

(porcija moje glavne jedi je bila 2-krat ali celo 3-krat večja od ženkine glavne jedi (srnin file))

Sorbet kutine, čokoladna kupola, želeji kutine, gozdnih sadežev, karamelna omaka, metini lističi, gozdni sadeži, piškotni drobljenec – Zelo okusna sladica (z izjemo želeja kutine, ki je imel okus po goveji juhi – no, za razliko od žolce, je bilo okus vsaj mogoče zaznati). Na žalost ni bilo ne duha ne sluha o metinih lističih, ki bi še nadgradili igro okusov, ki sva je bila deležna ob ODLIČNI prezentaciji (sladico je postregla natakarica št. 3, ki je v svojem delu vidno uživala) ob koncu streženja (nihče ni prišel mimo, da vi vsaj vprašal, če bova še kaj naročila).

PIJAČA 

Odločil sem se za deciliter Sauvignona od Prinčiča (dodatnega kozarčka pa niti nisem imel priložnosti naročiti :D). Solidno vino, katerega okusa pa ne morem opisovati v presežkih (morda malce kiselkasto zaradi vsega ostalega dogajanja).

___

Po fenomenalni izkušnji v gostišču Grič je bilo tole eno VELIKO razočaranje. Ob pravilni postrežbi bi bila ocena precej višja. Dejstvo pa je, da (vsaj na Tednu restavracij) tudi z okusi ne zadovoljijo pričakovanj povprečnega jedca, kaj šele dobre hrane IN POSTREŽBE vajenih lastnikov debelejših denarnic.

V restavracijo Evergreen se ne bom vračal. 

___

Rubrika DejMiHrano ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu RdecManu, ki restavracije obiskuje po navdihu (beri: finančnih zmožnostih).

2 COMMENTS

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here