Vietnam 2016: Hanoi 1

0
Kdortoberetov zapis 15
22. 02. 2016

How much, Mister?

Ura je šele 9 zjutraj pa se že mažem s kremo: “Opečen booooš!” Tale moja Manca bo nekoč super mamica – že sedaj trenira na največjem debilčku ever = meni. Če ji rata mene v red dat’ … 😉

Raziskujeva ulice Ho Chi Minha (beri: hodiva v 30 minut oddaljeni muzej). Ustaviva se pri prodajalki sadja in kupiva narezano sadje: razen ananasa je vse bolj kot ne ogabnega oziroma zakajbitojedel okusa (tako zanič, da tudi fotografije nimam). Modela, ki prodaja “RayBan” očala, vprašam po ceni, le-ta pa naju potem zasleduje kakih 10 minut in ponavlja: “How much, Mister? For you, how much?”. Žena pravi, da je 5$ za fake očala absolutno preveč in greva naprej.

Goood Morning, Vietnaaam!

Vojna in trpljenje v 3 nadstropjih.PicMonkey Collage Muzej, ki sicer prikazuje predvsem antiameriško plat zgodbe, je absolutno vreden ogleda! O vietnamski vojni večina ve le tisto, kar so se “naučili” iz ameriških filmov, zato je kar malo depresivno opazovati zgrožene obraze nekaterih obiskovalcev, ki se seznanjajo z manj znanimi dejstvi omenjene vojne.

MUST SEE 😉 TripAdvisorLink

Kaj boš ti jedu?

Tim me sprašuje, kaj bom jedel, jaz pa odgovorim kar s prstom – to, to, to, to in to! – itak ne vem, kaj je kaj.
Še zadnje “kosilo” z družinico iz Rumene hiše, nato pa pičiva na letališče in via Hanoi.

NEvljudni Azijci

Spet kreganje s taksistom (ne zanima me, kakšno takso za vstop na letališče mora plačati, jaz bom plačal znesek na taksimetru!), nato pa še malo nadvse prijetnega čakanja na letališču. Zaenkrat mi je smešno (Manca je pissed), kako se Azijci radi drenjajo. MOGOČE sta na celem letališču dve osebi, ki bi mi, če bi stopili na pručko, segli nekje do brade – obenem pa je na letališču 13148594209384 oseb, ki so se in se še bodo dregnile vame.

Komolčim babice v check-in vrsti in razmišljam, kateri od 145-centimetrskih sopotnikov mi bo lepšal urice do Hanoja.

MRRRAZ!

Iz 33 °C na mrzlih 18! Dež, veter in … ne boste uganili: smotan taksist.
Hotel me je olupit za 2 $, na koncu pa mi je – po tem, ko sem plačal račun – zaradi mojega negodovanja celo vrnil/podaril 3 $ 🙂 in me poslal v PM oziroma nekam, kamor pač Vietnamci pošiljajo svoje nezaželene goste.

Nastanjena sva v enem izmed dveh hostlov (GTH 1 in GTH 2) – prijazen receptor (govori angleško), čista in velika soba, zastonj banane in čaj … Golden Time Hostel = Thumbs up!

Raziskujeva Hanoi: “Greva po tej ali tej ulici?”

DSC_5534

Gledava zemljevid in privabljava prodajalce vsegamogočega: od cunj in čevljev, do hrane in pijače … Ponudba je ogromna, vsi bi radi zaslužili, vsi bi naju radi nategnili 😉

Ustavim se pri (najmanj) 10 prodajalcih jaken in čisto pri zadnjem štantu me doleti sreča. Gospa ima kar sredi ulice “štender”, na katerem visi kakih 30 jaken. Niti dve jakni nista isti – tudi tiste, ki naj bi bile enak model in enaka velikost, ne, zato je trajalo kar nekaj časa, da sem uplenil “tapravo”: veliko barantanja kasneje sem za softshell jakno s kapuco odštel 16 $ = Great deal + ne zebe me več (opomba: na sever Vietnama sem se iz vročega juga podal kar brez jakne/puloverja)!

Biznistime

Folk se dere name z leve in z desne strani – kje bova jedla? Zavrnem neotesanega mladeniča in se odpravim na drugo stran ulice h konkurenci. Ne govorim o gostilnah oziroma lokalih. Sedim na 25 centimetrov visoki plastični pručki in jem na pločniku.
No, izkaže se, da so v sorodu: stric, ki sem ga posmehljivo zavrnil, in stric, ki mi bo kuhal. Smeji se mi v faco in me vpraša, kaj bom jedel. Ne vem! Nikjer ni menija, skorajda nihče ne razume angleško … s prstom pokažem na jed pri eni od domačink in že žvečim nekakšno umetno salamo, pred katero me je svarila Sara.

DSC_5546

ODLIČNI zavitki in zelenjava/solata z mesom ter … Bogvekajsemjedel. Bilo pa je super! Plačam 3 $ za oba in že iščem nove beznice/pločnike, kjer strežejo hrano.

PRETEP-ENA!

Ker se v zgodovini še NI zgodilo, da bi tip nekaj kupil, damica pa bi ostala na suhem, sva še “malo” brskala, brskala in nabrskala jakno za Manco.
Popolnoma NErazumljivo je, da so vse prodajalne oblačil (jaken) v isti ulici in da imajo tako različne cene: v prvi trgovini stane jakna 750.000, v drugi 600.000, v tretji 720.000 vietnamskih dongov … Komedija!
Nekje na sredini dojameš, da so itak vsi povezani, ker lahko X jakno, ki je v X trgovini nimajo, prodajalka prinese iz Y trgovine in cena vseeno ostane enaka – čeprav je v Y trgovini stric zanjo zahteval 750.000, ti pa si se v X trgovini zbarantal za 450.000 – plačaš nižjo ceno.
Ponovno obletava prav VSE trgovinice in končno najdeva prodajalko, ki se je pripravljena pogajati o ceni (beri: drastično spustiti ceno). Damici se kregata in zbadata in obstreljujeta s ciframi (vse cifre se pišejo na kalkulator, ker vietnamci NE dojemajo razlike med 50 in 15 (fifty in fifteen)).
Končno se pogodita za ceno 20 $ (cca. 450 k): prodajalka vpraša šefa, ta ji prikima, Manca pa reče 400.ooo! Kot v kakem kung fu filmu jo prodajalka kar s pahljačo useka po roki in pravi: “U say for-fity! No forty!!!” Manca le zaprepadeno gleda, medtem ko se jaz smejim na ves glas… Na koncu (kot vedno) obvelja Mančina!

DSC_5552

Zadovoljna faca (kljub “pretepu”) je dovolj zgovorna. Greva jest!
Privoščiva si še vsak ene rezance na pločniku nekaj metrov stran in se odpraviva spat.

DSC_5550

Jutri bo (spet!) dolg dan!

_____

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

DOGODIVŠČINE V VIETNAMU

DOGODIVŠČINE V INDIJI

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here