Z očmi ošvrknem koledar: 27. september 2018 je četrtek. 27. september 2018 je moj 30. rojstni dan in hkrati moj prvi delovni dan po porodniškem in starševskem dopustu. To je tudi dan, ko bo Julija prvič prestopila prag svojega vrtca … in ob tem me stiska v prsih. Ne zaradi rojstnega dne, zabavo in druženje s prijatelji že komaj čakam. Ne zaradi ponovnega odhoda v službo, ker svoje delo že zares pogrešam.

Težko mi je, ker gre Julija v vrtec. Priznam. Čeprav se že vse od njenega rojstva otepam takih neracionalnih čustev, ki mi dajejo občutek, da sem “nora mama”. Žal, v tem primeru tega res ne morem zanikati. Prehitro je minila moja porodniška, sploh ne vem, kam je izpuhtelo zadnje leto. In čeprav je Julija v 13 mesecih zares zrasla in neverjetno napredovala, se mi še vedno zdi, da je nebogljena in odvisna od mene, od naju. Ne razumem, kako bo v vrtcu sploh funkcionirala. Kako pa otroci sploh izrazijo svoje želje, saj še ne govorijo in Julija niti še ne hodi … Groza, vstop v vrtec pri tej starosti se mi je še do nedavnega zdel nekaj povsem običajnega, zdaj, ko pa se približuje dan D, pa se mi zdi vpis otroka v vrtec pri tej starosti vedno bolj nenaraven. Kar zmrazi me, ko pomislim, da se ji tam nihče ne bo mogel 100 % posvečati, da ne bo nihče izvajal gibalnih vaj, da ne bo vedno dovolj časa, da se sama počasi prilagodi vsem novostim. Kar porinili jo bomo v popolnoma novo okolje. Med 13 otrok in dve odrasli osebi. Mamice (in atija) ne bo več ves čas ob njej, še Zoya ne bo šla skupaj z njo v ta novi svet.

In logično je, da se ji bo ob tem porušila vsa predstava o svetu, ki si jo je zgradila do sedaj. Jaz pa tega nočem. Ker je najina hčerka v zadnjem letu zrasla v tako zelo lepo, nežno dušo in rada bi, da tako tudi ostane. Nočem, da jo vrtčevsko življenje prisili v to, da spreminja svojo osebnost. In zato mi gre kar na jok, ko pomislim, da mi je ostal samo še en mesec, preden bova šli vsaka po svoje.

Vem, da Julija čuti mojo stisko in da ji s svojimi občutki ne delam prav nobene usluge. Vem, da bi morala vrtec sprejeti kot nekaj pozitivnega, ker se vse projicira nanjo. Morala bi … Pa trenutno tega še ne zmorem. Mogoče mi uspe v zadnjem mesecu.

Prejšnji teden smo imeli roditeljski sestanek. Domov sem prišla objokana. Zato bo pri nas otroka v vrtec uvajal ati. Jaz pa postajam “nora mama”. Jebiga.

Deli: