Z Manco sva vedno govorila, da ne bova takšna kot večina novodobnih staršev.
Čudila sva se (na skrivaj) mamicam, ki so se cmizdrile že dolgo pred otrokovim vstopom v vrtec: Halo, sej pamži se vsega navadjo – zakaj taka panika in solze? in načrtovala popolnoma drugačne metode starševanja. Vedela sva, da ne bova pretiravala s skrbmi, da ne bova “helikopterja” in da absolutno ne bova tista starša, ki delata paniko okoli vseh z otrokom povezanih stvari: Tri tedne uvajanja v vrtec? LOL, še en teden je preveč!

Vedela sva, da mi ne bomo imeli težav z vrtcem, saj bo najin pamžek nadvse družabna kepa sreče, ki bo razveseljevala vse okoli sebe – brez da bi se midva ubijala s 1001 skrbjo o tem, kako in kaj bo/ne bo sprejel sošolce in sošolke, vzgojiteljice, novo okolje, nov urnik …

Še vedno se na skrivaj čudim mamicam, ki paničarijo že dolgo preden otrok prvič prestopi prag vrtca. No, zadnje čase se še najbolj čudim eni mamici – to je mamica Manca. Tista Manca, ki je še nekaj minut pred prvim popadkom zatrjevala, da bo ostala “normalna” in da ne bo “še ena izmed norih mamic“.
Nekako sem pričakoval tak scenarij, zato me zadeva ni čisto presenetila in sem modro zadržal zase vse komentarje, ki bi lahko ogrozili moj čudoviti obrazek in mojo manekensko kariero.
Tudi Manca se zaveda dejstva, da ima v omari nekaj drobtinic zarečenega kruha, zato sva se že pred nekaj meseci odločila, da bom jaz poskrbel za uvajanje v vrtec.

V četrtek je bil Julijin prvi dan uvajanja v vrtec. Do zadnjega dne se nisem obremenjeval z dogodivščino, ki je bila pred nama in še v sredo zvečer sem bil čisto flegma … kar je še dodatno razpi*dilo Manco, ki je dobila občutek, da zadevo jemljem preveč zlahka: Zihr boš kej pozabu. Ne pozab na zobke. Pa na kahlo jo dej. Pa previj jo. Pa nogice! Pa zajtrk. Pa ne pozab … kapce! Copatke morš vzet! Dudo za spat … pa povej, da je samo za spat. Pa …”

Zbudil sem se pred budilko, ki je bila nastavljena ob 7:45. Med pripravljanjem zajtrka se je zbudila tudi princeska. Pojedla “sva” kašo in kos kruha, se oblekla in pičila proti vrtcu. FAK! Nekje na polovici poti sem se spomnil, da nisva umila zob … #itoldyousomomentzamanco
Ni panike, itak bova v eni uri nazaj.

Do Julijinega vrtca je manj kot 3 minute hoje, kar pomeni, da sem skorajda 180-krat pomislil na to, kaj gre lahko narobe. Yup, zadelo me je!
Kaj pa, če se res ne bo vklopila in se bo jokala cel čas? Kaj pa, če bo ves čas bolna? Kaj pa, če sta vzgojiteljici “čudni”? Kaj pa …

Z zajčkom pod roko zakorakava v učilnico Pikapolonic. To je to!

Kakih 25 minut kasneje stojim pred vrtcem in buljim v telefon. Šel sem na 20 minutni sprehod, da vidimo, kako bo Julija “preživela” brez mene.
Stojim pred vrtcem in gledam na uro: še 19 minut… še 18,5 minute. Še …

“Kako je? Kje si? Kaj delata? A joka? A sta ok vzgojitelce? Kje si? Zakaj ne odpišeš?” … Manca mi je poslala nekaj sporočil.
Začel sem odgovarjati na 100 in 1 vprašanje in kar naenkrat je bila ura “28 minut kasneje”.
Počakal sem še nekaj minut in stopil nazaj proti vrtcu. Na vratih me je prestregla vzgojiteljica: “Mogoče greste pa kar domov, pa javiva, ko se bo naveličala?”

S kislim nasmeškom sem se obrnil in odšel domov.
Sprehodil sem Zoyo, pospravil kuhinjo in kopalnico, se lotil predalnika v pisarni in posesal stanovanje.
Vmes sem 300-krat pogledal na telefon in preveril glasnost zvonjenja … Nič.

Ob 11:46 sem dobil SMS: “Julija je jedla in zaspala. Ko se zbudi, vas pokličem. Lp”

WHAT?! 
Za trenutek sem bil najbolj ponosen starš na tem svetu (ok, itq smo vsi najbl ponosni starši …), potem pa sem pomislil na drugo plat medalje: je froc res komaj čakal, da se naju reši?

Sedim za računalnikom in tipkam zapis o vrtcu. Kaj naj napišem? BLANK! Buljim v ekran in razmišljam …

Zazvoni mi telefon: “Lahko pridete po Julijo, se je ravnokar zbudila.”
FAK, ura je že nekaj minut čez eno popoldan!? Kam je šel cel dan?

_

Obrne se k meni in stegne svoje majhne rokice: “A!”
Vzamem jo k sebi in jo stisnem kot še nikoli poprej. “Je blo vse v redu?”
Glas se mi zatrese, napol preslišim vzgojiteljičin odgovor in se na hitro poslovim.

Ko hodiva proti avtu, nasmejano čeblja in maha z rokami.

Žveči svoj kos kruha in mi na svoj način opisuje svoj prvi vrtčevski dan.
Baje, da je bilo super!

________________________

P.S.

A že lajkaš našo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

Deli: