Za mano je zagotovo najtežji vikend v moji starševski karieri. Ko danes (nedelja) zvečer tipkam tole, sem psihično in fizično popolnoma izmozgana. Julija je imela prvič v svojem življenju povišano telesno temperaturo in bila je zares izčrpana, ves čas bi samo spala. Poleg vsega pa sva bili še cel vikend sami doma. Andraž je šel v petek popoldne v službo, naslednji dan pa takoj po nočni izmeni na dvodnevno fantovščino.

Že ko se je Julija v petek zbudila iz popoldanskega spanca, sem po njenih očeh videla, da je nekaj narobe. Vzamem jo iz posteljice in takoj začutim, da se je segrela na 100 stopinj. Poiščem termometer, ki pokaže 39. Najprej me rahlo zgrabi panika, nato si rečem: bo že minilo. Pa ni. Ni minilo. In z vsakim merjenjem temperature sem postajala bolj nervozna, stopinje pa so rasle. Kaj pa zdaj? Kaj če bova mogli do dežurnega zdravnika? Kaj se dogaja z mojo punčko? Slina ji je iz ust tekla v potokih, apetit je izginil neznano kam. Začela sem iskati vzroke za nastalo situacijo. Ji izraščajo zobje? Ima vneta ušesa? Mogoče jo boli žrelo pa zato ne požira sline … kdo bi vedel.

Jasno je bilo samo, da je Julija utrujena, da ne želi jesti, se noče plaziti niti igrati ter da je ne zanima niti Zoya. Dobila sem seveda nešteto (dobronamernih) nasvetov, a glede teh zadev še najbolj zaupam svoji sestri, ki je v svoji materinski karieri videla že marsikaj. Spadam tudi v skupino tistih staršev, ki zadeve radi rešujejo na naraven način, če je to le mogoče. A vedno bolj se mi je dozdevalo, da Julijo nekaj boli, saj je občasno zares neutolažljivo jokala.

Po posvetu z našo hišno zdravnico (beri: z Julijino tetko) sem se odločila, da z obiskom dežurnega zdravnika počakamo še en dan. Juliji sem v vodo zmešala homeopatske granule in temperatura ji je v soboto zvečer začela padati. Celo sem jo temeljito pregledala in pretipala, pritiskala na raznorazne točke ter za ušesi, da ne bi res imela kakega vnetja. Na dotike se ni odzivala, tako da sem predpostavljala, da je ne boli.
Želela sem izključiti tudi bolezen rok, nog in ust, ki se je v zadnjih dneh neverjetno razpasla, zato sem ji glavo skoraj vtaknila v usta, brez dretja z Julijine strani pa pri tem seveda ni šlo.
“Mogoče so pa samo zobki,” je bil stavek, ki sem ga v teh dneh večkrat slišala, a nobena od dlesni ni zatečena, tako da sem izključila tudi to.

Zadnje 3 dni sva tako preživeli praktično prilepljeni ena na drugo, ves čas sem jo nosila in pestovala (da, uganili ste, bolečina v mojem levem zapestju se je zato vrnila) in prvič sva spali skupaj v zakonski postelji. Prvič naše stanovanje za vikend ni bilo posesano, prvič nisem oprala niti enega stroja cunj in prvič mi je bilo za vse to popolnoma vseeno. V treh dneh sem pojedla samo eno malo konzervo tun, poleg vsega pa me je nase opozarjala še Zoya, češ da ji posvečam premalo pozornosti. Priznam, da se mi je v soboto zvečer skoraj zmešalo in sva z Julijo par minutk jokali kar skupaj.

Danes popoldne je malo prišla k sebi, se igrala in se celo nasmehnila, tako da se stanje počasi normalizira. Sem pa v vmesnem času pomislila na vse mamice samohranilke in tiste, ki zaradi kakršnih koli bolezni otrok tak (in še hujši) pekel preživljajo vsak dan, vse dni v letu. Takim mamam (in seveda tudi očkom) lahko rečem samo KAPO DOL!

In najboljši nasvet, ki sem ga dobila v teh dneh? “Take stvari pridejo pa grejo. Ti se probej skulirat pa pejta skupi spat pa si jo dej kožo na kožo. Več itak ne morš narest.”

Jaz naj se skuliram?!
Halo, te besede ni v mojem slovarju! In kar pri srcu me stisne, ko pomislim, kaj vse nas še čaka.

Deli: